Vipava na prvi pogled ni nič posebnega. Na levi strani glavnega trga stoji zadružni dom, ki so ga Vipavci zgradili po vojni in ima danes v njem svoje prostore občina. Čez cesto je gostilna in turistično-informacijski center, kjer so uredili tudi vinoteko, v kateri je mogoče kupiti vino vipavskih vinarjev. Mestno jedro je odprto za promet, pred občino je parkirišče.
Župan Goran Kodelja, ki je lani začel svoj prvi mandat, pravi, da bo tako tudi ostalo, da avtomobilov ne bodo pregnali z Glavnega trga, le parkirišča bodo umaknili ob rob bližnjega Lanthierijevega parka. »Vipava je majhna in v majhnih krajih je pomembno, da ljudje lahko parkirajo v neposredni bližini središča,« pravi Kodelja. »Če imajo v velikih mestih ljudje še zavest, da morajo pešačiti nekaj sto metrov do svojega cilja, je to v majhnih krajih drugače in to je treba vzeti v obzir.«
Vipava je premajhna, da bi bila mesto, in prevelika, da bi bila vas, od 14. stoletja dalje ima status trga. Župan pravi, da je to lahko tudi prednost, kraj z nekaj manj kot 2000 prebivalci ima namreč vso infrastrukturo, ki jo ljudje potrebujejo za življenje, a so zdravnik, lekarna, trgovina, pošta, vrtec, šola, gimnazija in po naključju celo univerza dosegljivi v radiju nekaj sto metrov. Tržnica deluje trikrat na teden in župan trdi, da je med gostinci kar nekaj zanimanja, da bi v središču mesta odprli svoj lokal. Pogreša le, da bi se Vipavci pogosteje odpravili na »korzo« in oživili ulice.
Poroke bi bile spektakularne
Kar nekaj županovih načrtov je povezanih z Lanthierijevo graščino, z rektorjem novogoriške univerze, ki ji je občina obnovljeni dvorec še v časih Kodeljevega predhodnika dala v dolgotrajni najem, bi se rad dogovoril, da odpre vrata dvorca in dovoli občini, da vanj namesti turistično-informacijski center in vinoteko in da v upravljanje veliko poročno dvorano. Poroke v Lanthierijevem dvorcu in pripadajočem parku bi bile pravi spektakel, pravi župan.
Jože Kebe, lokalni turistični vodič, pravi, da so županove želje razumljive, saj je Lanthierijev dvorec turistično nadvse privlačen, a trenutno z zaprtimi vrati turistom odmaknjen in neizkoriščen. Vprašanje pa je, ali bo univerza tem željam pripravljena prisluhniti, je skeptičen. Jože Kebe je pred skoraj 81 leti prišel na svet v Ljubljani, ker njegova mati ni hotela, da se rodi v Italiji. Pozneje je 25 let preživel v zavarovalništvu in obdeloval okoli 10.000 trsov, iz katerih je v steklenice polnil rebulo, pinelo in malvazijo. Pred petimi leti je šel vinograd v najem za 10 litrov vina, Kebe pa je postal lokalni turistični vodnik.
Po Vipavi obiskovalca vodi z zgodbami in vprašanji, kot je tisto, ali ve, kaj je rogačka, ki jo razstavljajo v vinarskem muzeju, umeščenem v dvorec, in zakaj so bili lijaki bakreni. Poleg tega, da so z rogačko okopavali trte in skozi bakreni lijak spuščali vino, če so ga prežveplali, tudi pove, da so bili v davnih časih filtri za filtriranje vina iz azbesta, vino pa so čistili s ferocianidom, kar je pomenilo, da so morale biti tehtnice precej natančne, da vino ni povzročilo še kaj hujšega kot pivskega mačka. Danes je oboje prepovedano.
Najlepši kotiček Vipave se obiskovalcu razkrije šele za zadnjim poslopjem Lanthierijeve graščine, v njem se zdi, kot da se je med kamnitimi zidovi okoliških hiš odprl čisto neki drug, mističen svet, v katerem prevladujeta rastlinje in voda. »Samo v tem delu so štirje izviri, Tabor, Podskala, Podfarovž in Žontova jama,« pripoveduje Kebe. V bližini izvira Podskala je zadnji grof Lanthierijev ukazal izkopati poskusni rov, v katerem naj bi kopali živo srebro in uran. Ti načrti so se sicer izjalovili, ostal pa je rov, na koncu katerega je jezerce.
Skrita lepota za zidovi dvorca
Vipava je edina reka v Evropi, ki ima deltast izvir, v radiju 300 metrov je sedem izvirov. Vsega skupaj jih je menda več kot 20, voda ponekod izvira dobesedno izpod hiš. Leta 1838 je v pogorju nad izviri zagrmelo in se nekaj porušilo, Vipava pa je za 48 ur prenehala teči. »Ljudje so se takrat ustrašili, a je vendar premagala oviro in se vrnila,« pripoveduje Kebe, ki tudi prežene vse misli na kopanje v vročem dnevu in pove, da ima voda vse leto le 8 stopinj Celzija. Vipavci so se naučili živeti z reko in vodo. Kebe pokaže, kako imajo kamniti portali hiš posebne zareze. Vanje so nekoč zataknili lesene deske in za njimi namestili žaganje kot prvo zaščito pred poplavami, pojasnjuje Kebe.
Kako se je v Vipavi živelo nekoč, človek začuti v hiši njegovih starih staršev. Pred 20 leti so tri zagnane krajanke predmetom, ki so že bili v hiši, dodale še to, kar so zbrale v kraju, in dopovedale mladim, da je to škoda zavreči ali poceni prodati. V Kebetovi hiši se zdi, da si stopil v prejšnje stoletje, v čase, ko so možje nosili frake, ko se je v postelji grelo še z žerjavico, spravljeno v posebne posteljne grelce, ko je bil ekonom lonec še iz težkega litega železa in so bile postelje narejene tako, da so zdržale generacije. A mnoge ostajajo prazne. Kebetov ded je bil župan, na trgu, kjer stoji Kebetova hiša, sta takrat stali gostilna in trgovina. Danes je Vipava prazna, pravi Kebe, nekoč, ko je bila v kraju še vojašnica s 3000 ljudi, so bile trgovine in je bilo življenje. »Še pred tremi meseci so v tejle hiši ponujali tople malice, zdaj pa je zaprta, v njej snemajo televizijsko nadaljevanko.«
