V idrijskem Antonijevem rovu so včeraj sprejeli 500.000. obiskovalca, natančneje obiskovalko. Jubilejno vstopnico za ogled bogate idrijske rudarske zgodovine je kupila Nuša Butala, študentka matematike in informatike iz Črnomlja. Na obisku v Idriji se je mudila skupaj s fantom. Sodelavci Centra za upravljanje dediščine živega srebra Idrija so jo presenetili po končanem ogledu.
V jamo jo je prej popeljal nekdanji rudar, po zaprtju rudnika pa dolgoletni vodnik Jože Pavšič. Obiskovalce po rudniških rovih vodi zadnjih 25 let, kar je del rudnika, odprtega za javnost. Idrijski rudnik je bil namreč prvi v Sloveniji, pri katerem so se sočasno z zapiranjem odločili, da pogled v podzemlje omogočijo tudi širši javnosti. Obiskovalce so v jamo začeli voditi skozi najstarejši del rudnika – Antonijev rov. Rove so ohranili takšne, kot so bili nekoč, obiskovalcem pa v njih predstavljajo življenje rudarjev, načine odkopavanja rude in geološki fenomen zgradbe enega najzapletenejših rudišč na svetu. Ob letošnjem jubileju so v Idriji pripravili več prireditev, predvsem pa želijo spodbujati pripovedovanje zgodb rudarjev in s tem ohranjati njihovo živo vez z mlajšimi generacijami.
Obiskovalci z vsega sveta
Vodja Antonijevega rova Davor Vodopija razloži, da obiskovalci rudnika prihajajo tako rekoč z vsega sveta. »Med obiskovalci prevladujejo Slovenci, sledijo Italijani, Francozi, Nizozemci in Belgijci, Nemci, Avstrijci, Nizozemci, Španci,« našteva in pove, da je v spominsko knjigo obiskovalcev vpisanih več veleposlanikov, ministrov in predsednikov. Muzej je lani obiskalo slabih 22.000 obiskovalcev, še vedno pa se v Antonijevem rovu spomnijo zlatih časov takoj po njegovem odprtju. »Po enem letu obnove smo muzejski rudnik 22. junija 1994 odprli za javnost. Tri leta kasneje je bil Antonijev rov nominiran za evropski muzej leta. V tem letu smo imeli tudi največji obisk, in sicer 30.347 obiskovalcev,« pojasni Vodopija.
Teh začetkov se še vedno dobro spominja tudi vodnik Pavšič. Čeprav je že 16. leto v pokoju, se knapovstvu kar ne more odreči. Ob zapiranju rudnika je delal v komerciali in ker je znal malo italijansko, so ga hitro potegnili med vodnike. »Prvi dan ob odprtju še nisem vodil, potem pa se je takoj začelo. Še danes se spomnim, da smo že v prvem mesecu v jamo popeljali 6000 obiskovalcev. Brez interneta in vse sodobne tehnologije je šel glas ljudstva o nas naokrog in še vedno sem prepričan, da vsa reklama ne šteje toliko, kakor dobro ustno priporočilo,« je za Dnevnik pred leti obujal spomine. Obiskovalcem še se posebno prikupi zato, ker je človek od »foha«, ker so njegove zgodbe in podatki iz prve roke.
Da bi cenili tovarištvo
Pavšič je obiskovalce sprva vodil le po 300 metrih rovov, danes je pot dolga 1200 metrov, 117 lesenih stopnic obiskovalce vodi v globino, 116 kamnitih pa nazaj navzgor. Po vseh letih vodenja pa si Pavšič vedno znova želi, da bi obiskovalci po slovesu znali ceniti delo rudarjev, predvsem pa tovarištvo in medsebojne odnose, na katere se danes zunaj na svetlobi vse bolj pozablja.
