»Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni,« pravi pregovor. O dobrih namenih predlagateljev ne dvomim. Verjamem tudi, da so večinoma dokaj izobraženi. Ampak pridobljena izobrazba in položaj še ne pomenita sama po sebi, da je oseba bistra ali etična.

V procesu izobraževanja je po mojem mnenju prevelik poudarek na urjenju spomina, omejevanju ter na zavračanju in kaznovanju nekonformizma učencev in premajhen na dopuščanju in razvijanju edinstvenosti, iznajdljivosti, ustvarjalnosti in svobodnem razmišljanju. Na tak način so otrokom skozi proces izobraževanja vsiljeni zgledi in meje, ki jih večina sprejmejo, o njih ne dvomijo niti ne razmišljajo. Take so tudi povprečne razprave o kajenju in preprečevanju škode zaradi kajenja.

Meja med tem, kaj je pravica in odgovornost posameznika in kaj družbe, je zabrisana, sicer manipulacije z ljudmi ne bi bile možne. Osebna svoboda je to, da s seboj počnem, kar hočem, odgovornost do družbe pa to, da na relaciji do družbe delam le to, za kar sem z družbo usklajen.

Prek sistema zakonov, pravil in sankcioniranja v »naše dobro« so nam kratene pravice do izbire, ki bi morale biti samo naše. Na tak način družba neupravičeno prevzema »skrb« za posameznika. Mnogim ustreza, da jim ni treba prevzemati lastne odgovornosti zase, kaj šele svoj del odgovornosti kot delček družbe. Posledično zahtevajo, da za njih skrbi država, pričakovanja za svoje blagostanje usmerijo na državo, kar je v nasprotju z naravo bivanja. Ko državni aparat takim pričakovanjem podleže, ni več jasno, kaj kdo mora in kaj kdo sme. In zmeda je tu.

Da bo zadeva razumljivejša, dam primer. Moja neodtujljiva pravica in izbira je, da poletim skozi vetrobransko steklo avtomobila v primeru trčenja. Izbira, ali se privežem ali ne, bi morala biti moja. Če pa bom zaradi neprivezanosti poškodovan huje, kot če bi bil privezan, te škode ne bi smela nositi družba, ampak jaz sam. To je moja odgovornost in odgovornost do družbe. Ampak oblast je presodila, da je kaznivo dejanje, če se odločim, da se ne privežem.

In sedaj k bistvu. Večina z življenjem dane osebne svobode je mladim omejena z zakonodajo, s pričakovanji okolice in staršev. Zaznavajo zlagan, potvorjen, sprenevedav svet, zgled naj bi jim bili ljudje, ki so se že zdavnaj vdali v tako usodo. O usodi mladih odločajo ljudje, ki so se dokopali do položajev, pa ne zaradi ljubezni do soljudi in odgovornosti do družbe, pač pa zaradi ambicioznosti in sedaj nekaj delajo. Najprej poskrbijo za svojo eksistenco in pri tem so mnogo bolj skrbni in prizadevni kot pri službenih zadevah. Večina ljudi pa se da zavesti in voditi njihovemu zaslepljevanju in pri tem celo navijaško sodeluje, kot nekoč pri javnih sežiganjih čarovnic. Tudi ta so izvajali za zaščito družbe.

Dojemanje resničnosti in nemoč za njeno izboljševanje poraja pesimizem. Ljudje postajajo depresivni, mnogo je samomorov, povečuje se beg v omamo s pomočjo farmacevtskih, prepovedanih drog, alkohola in nikotina. Če mladi izhajajo iz zdravega okolja, bodo morda zaradi zvedavosti kaj od nezdravega poskusili, potem gredo naprej brez tega. Ampak v današnjih družbenih in socialnih razmerah je vse teže zagotavljati zdravo okolje. Vse več je mladih, ki svoje stiske rešujejo na napačen način. Mlade vse manj zanima »imeti«, hočejo »biti«.

Pregovor pravi, da kdor se ne spozna na vsebino, se ukvarja z obliko. Tako se najdejo osebe, ki namesto da bi se lotevale problema kajenja pri izvoru, pri vzrokih, se ukvarjajo z oblikovno kozmetičnimi popravki embalaže cigaret. To je njihov domet. Naša družba boleha prav zaradi omejenosti uvida v bistvo stvari in ukvarjanjem z manj pomembnimi.

Iz pisanja gospoda Šolmajerja sklepam, da so prepovedane droge zelo lično pakirane in umetelno reklamirane, kajti potrošnja se povečuje. Še verjamete, da je prav opevana enotna embalaža cigaret tako zelo pomembna, da se z njo ukvarja širša javnost?

Se še komu zdi, da to razpihujejo tisti, ki bi radi opozorili nase, hkrati pa niso sposobni soočenja z bistvom, ne vidijo ali si ne upajo spregovoriti o pravih vzrokih v naši družbi, zaradi katerih se posega po izdelkih za omamo?

Samo Finžgar, Begunje