Zakaj imamo tukaj tehnični, vsebinski, tržni zaostanek, stečaje, slabe projekte? Je posredi mačehovska centralizacija investicij, ker nimamo regij, beg stroke?

Spomnimo najprej na nepotrebne uničujoče stroške kar šestkilometrske dostavne žičnice iz doline. Dete je bilo rojeno s predolgimi nogami in zakrnelimi stopali ter rokami, da bi preživelo in obstalo. Jasno je, da je vozovnica za tako razdaljo dvakrat predraga. Se zato, zlasti poleti, pelje na Kanin le največ do 450 turistov na dan, kakšen dan pa žičnica ne vozi ali pa se pelje zanemarljivo malo potnikov? Absurdno se je voziti šest kilometrov daleč za nekonkurenčno ceno, ki jo pogojujejo uničujoči stroški – namesto s ceste na višini okoli 1100 metrov na za dve tretjini krajši razdalji in po vsaj polovični ceni.

Premeril sem najožje dele te ceste, zgrajene za prevoz hlodovine, ki so dovolj široki za srečevanje tovornjakov, torej se lahko tam srečujejo tudi avtobusi, če je treba. Najožji deli so široki več kot sedem metrov; predpis za gradnjo regionalnih cest v gričevnatem terenu za hitrost 70 km/h je tri metre širine enega pasu, za 80 km/h pa 3,5 metra. Še enkrat sem tudi pregledal možni položni teren, kamor spraviš okoli 500 parkirnih mest, in za to ni treba delati teras. Od tam bi šla šestsedežnica do sedanje spodnje postaje sedežnice v Skripih.

Podobno skromen obisk je bil zadnja leta na Kaninu tudi pozimi, čeprav je bilo kakšen konec tedna tudi blizu tisoč obiskovalcev. Zakaj na tako čudovitih visokogorskih terenih, soncu, panoramskih razgledih ni množičnega obiska vsak dan, je več kot jasno: dostavna žičnica nad obstoječo cesto, ki bi jo bilo treba samo očistiti in asfaltirati za turistično uporabo, je popolnoma odveč. Vzrok za tako stanje pa turista ne zanima. Ne zanima niti gosta v hotelu ali apartmaju. Zato žičnica ne more zanimati odločilne večine tistih, ki sestavljajo pakete ponudbe, v sklopu katere bi bila (ali pa ne) tudi vozovnica za poletno ali zimsko ponudbo na Kaninu. Predragega paketa gostje ne sprejmejo in pozimi množične smuke gor ni, poleti, ko je cena vozovnice za kolesarske spuste še vedno previsoka, vsebinsko pa se zgoraj malo dogaja, pa je obisk preskromen.

Nerazumljivo je tudi, zakaj pripravljajo novi projekt s šestkilometrsko dostavno žičnico. Lahko samo ugibamo, da je tak projekt nujen, ker za dodelavo obstoječe servisne in gozdarske ceste na višino 1100 metrov investitorju ne uspe dobiti denarja od države (občina tega ne zmore). In če ta pri projektu ne participira, ne morejo dobiti niti sredstev iz razvojnih skladov EU, tako kot je to v sosednjih državah, kjer imajo regije. Vse poteka tako, kot da Zgornjega Posočja in sploh podeželja državne oblasti ne bi smatrale čisto za svojega; nimajo posluha niti za sprotno posodabljanje, investiranje v ključno državno cestno infrastrukturo (predor Log pod Mangartom–Rabelj) pa se dogaja le na urgentni ravni, ko se zgodi kaka naravna katastrofa ali nastopi huda težava za gospodarstvo.

Zgornjemu Posočju se slabo piše, ker se je znašlo na napačni lokaciji ali v sistemu (državi). Zato je časovno in lobistično dolina neznosno odmaknjena od centralistične države, njenih privilegiranih (dominantnih) mestnih občin in skritih navez. Od regije pa tudi ne more in ne bo dobilo ničesar, ker ne obstaja. Ali imajo prav poznavalci, ki trdijo, da regije centri moči ne dopustijo ustanoviti, ker ne dopustijo več (demokratične) enakopravnosti vseh občin in njih državljanov? Ali pa gre za kaj drugega?

Miran Mihelič, Bovec