Tajkunizacija, ki bi jo država v veliki meri lahko preprečila, če bi se pravočasno ustrezno odzvala, je svoj davek terjala tudi v številnih turističnih podjetjih. Vse to je povzročilo, da so bila vodena suboptimalno in da še zdaleč niso v takšni kondiciji, kot bi lahko bila. A v primerjavi z državnimi turističnimi podjetji, okoli katerih je v zadnjem času veliko pompa, so bila številna druga, poznana daleč naokoli, ki danes nosijo zlata jajca, kljub raznovrstnim težavam, s katerimi so se spopadala, le redkokdaj deležna tolikšne pozornosti države.
S tem, ali bi bilo privatizirana podjetja pred prodajo smiselno prestrukturirati, podobno kot je zdaj govor o turističnih podjetjih, ki so imela lani vsega skupaj 230 milijonov evrov prometa, zanje pa niso značilni ravno visoki donosi, se je ukvarjal le redko kdo. Država je prodala vse komercialne banke, letališče, nacionalnega letalskega prevoznika in ne nazadnje tudi Mercator. Ta je zaradi 10.000 delavcev v Sloveniji in številnih multiplikativnih učinkov na narodno gospodarstvo nedvomno v nacionalnem interesu, česar ne moremo reči za nobeno od turističnih podjetij.
Zamisel o državnem turističnem holdingu je zrasla na zelniku Zdravka Počivalška, ki je leta 1999 prevzel vodenje Term Olimia, enega od podjetij, ki bodo vključena v nacionalni turistični holding. Potem ko so ga proti koncu leta 2014 obšle politične ambicije in je postal minister, je vlada leta 2017 sprejela nacionalno turistično strategijo, po kateri bi se vrednost izvoza turističnih potovanj povečala z 2,3 milijarde evrov leta 2016 na 3,7 do štiri milijarde evrov leta 2021. Eden od ključnih ciljev sprejete strategije je združevanje državnih turističnih podjetij.
Uresničevanje zastavljenih ciljev je razvlečeno, besedičenja je veliko. Čeprav je bila turistična strategija spisana že pred dvema letoma, še ni bilo narejenega veliko. Najprej je moralo miniti skoraj eno leto, da je hrvaška izpostava mednarodne svetovalne družbe Horwath i Horwath Consulting po naročilu Slovenskega državnega holdinga (SDH) za dobrih dvesto tisočakov sploh izdelala finančno analizo. Na tej podlagi so na SDH več mesecev pripravljali naložbeni dokument. Namesto da bi se država že zdavnaj lotila načrtovanega prestrukturiranja podjetij, ki bi moralo biti že končano, naj bi se ga lotila šele proti koncu prihodnjega leta.
Do privatizacije, ki naj bi bila po terminskem načrtu izvedena v letu 2022, lahko sprva pričakujemo razprtije o tem, kdo bo bedel nad turističnim holdingom – SDH ali Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) –, v naslednjem koraku pa, podobno kot je to značilno za državne organizacije, politično kadrovanje. Ker turistična podjetja dnevno akumulirajo razmeroma velike količine novcev, bodo za menedžment, ki bo bistveno slabše plačan kot v zasebnem sektorju, odločal pa bo o nabavnih poteh in načrtovanih večdesetmilijonskih naložbah, skušnjave ogromne. Ravno zato bi bilo smiselno, da se upravljanje turističnih podjetij že jutri prepusti v svetu renomiranim upravljalcem hotelov, če se bo že s privatizacijo zavlačevalo!
