Legendarni ameriško-italijanski režiser je z igralsko zasedbo stalnih sodelavcev in nekaterimi novimi imeni vložil kandidaturo za film leta. To je potrdil pred dobrim tednom dni izdan prvi napovednik, ki diši po novem filmarskem presežku. Scorsesejeva biografska kriminalka temelji na knjigi Charlesa BrandtaI Heard You Paint Houses (Slišal sem, da pleskaš hiše), ki je insajderski vpogled v življenje ameriškega kriminalca Franka Sheerana - Irca (De Niro) in mafijsko družino Bufalino. Ena osrednjih tem filma je skrivnostno izginotje sindikalnega vodje Jimmyja Hoffe (Pacino). Sheeran je zanj »pleskal hiše« in »opravljal mizarska dela«, tik pred smrtjo pa je v pogovorih s pisateljem priznal, da se je nato znebil tudi njega. Med drugim je pensilvanski plačanec trdil, da ima ključne informacije v povezavi z atentatom na nekdanjega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Pod scenarij se je podpisal Steven Zaillian, dobitnik oskarja za Schindlerjev seznam (1993). Scorsese, znan kot montažni režiser, se je tokrat odločil za drugačen pristop. Posnetih naj bi bilo kar 300 prizorov, v primerjavi s predhodnimi filmi pa snemalni načrt ni bil do potankosti izdelan vnaprej, tako da so imeli igralci še bistveno več prostora za improvizacijo.
Digitalno pomlajevanje
Film bi sprva moral financirati producentski studio Paramount Pictures, ki je pred šestimi leti z režiserjem in njegovim Volkom z Wall Streeta zaslužil slabih 400 milijonov dolarjev, a se nato tri leta pozneje komercialno osmodil z zgodovinsko dramo Tišina (2016). Potem ko je Paramount odstopil, je projekt rešil kralj pretočnih vsebin Netflix. Steven Spielberg in druga velika imena Hollywooda odkrito kritizirajo medijskega giganta, češ da uničuje filmsko umetnost, a ko ti nekdo za kriminalno dramo, torej za žanr, ki tipično ni prevelik finančni zalogaj, nameni vrtoglavih 160 milijonov dolarjev, se ne pritožuješ. »Če smo želeli stvar posneti, kot je treba, preprosto ni šlo drugače, tradicionalni filmski finančni model enostavno ni bil mogoč,« je dejal De Niro. Za primerjavo: Dobri fantje (1990) so stali vsega 25 milijonov dolarjev, Kazino (1995) enkrat več, s štirimi oskarji nagrajena Dvojna igra (2006) že 90 milijonov, a še vedno bistveno manj kot letošnji Irec.
Da je finančna razlika več kot očitna, res ni treba biti Jurij Vega. Zakaj torej takšen razkorak v višini proračuna? Odgovor je preprost – digitalno pomlajevanje. Računalniška tehnologija, ki smo jo videli, ko je Marvel v drugem delu Varuhov galaksije (2017) odvzel leta Kurtu Russellu in v Stotnici Marvel (2019) Samuelu L. Jacksonu, postaja v mainstream produkciji vse bolj popularna, ni pa poceni. Superherojski filmi ta vložek zlahka povrnejo, a tehnika očitno pride prav tudi v drugih žanrih. V Ircu bomo tako v prvi polovici filma zasedbo videli celo v njihovih tridesetih, s pomočjo flashbackov pa jo bomo spremljali v različnih časovnih obdobjih. Scorsese je ob tem večkrat izrazil svoje zadržke in poudarjal, kako težavna je bila krepko podaljšana postprodukcija: »Ali se spremenijo tudi oči? Če je tako, kaj mi je bilo všeč v očeh igralcev. Njihova silovitost ali morda preteč pogled? Kako poustvarimo to? Tega ne vem.«
Glavni kandidat za oskarje?
Zato pa ljubitelji filma vemo, da se Scorsese vrača k žanru, znotraj katerega je udejanjil nekatere svoje največje filmske kreacije. In da v nasprotju z igralci ne potrebuje digitalnega vira mladosti, saj si glede na svoje nedavne projekte še naprej prizadeva za režijsko drznost in se v biografskih dramah ne ustavi zgolj pri površinskih lastnostih portretirancev. Njegov najnovejši film se medtem na prvi pogled bere kot kakšen remake ali nadaljevanje Dobrih fantov, le da je tokrat del zasedbe tudi neponovljivi Pacino, ki se lahko pohvali s številnimi gangsterskimi vlogami, a je dovolj, če se omenita zgolj Boter (1972) in Brazgotinec (1983). Res pa je, da s Scorsesejem, z režiserjem kultnih klasik Taksist, Razjarjeni bik, Tolpe New Yorka in Zlovešči otok, pred tem za čuda še ni sodeloval, medtem ko bo za De Nira to že deseto sodelovanje in prvo po Kazinoju iz leta 1995. Prav De Niro in Scorsese sta s skupnimi močmi po večkratnih poskusih uspela prepričati upokojenega Joeja Pescija, da se je vrnil na veliko platno, potem ko po letu 1999 z izjemo nekaterih manjših vlog (resno) ni več igral.
Irec, ki so ga snemali dolgih pet mesecev, prihaja na Netflix jeseni, premierno projekcijo pa bodo videli na letošnjem filmskem festivalu v New Yorku septembra. Ponudnik pretočnih vsebin se je namreč odločil ponoviti strategijo, kakršno je uspešno zastavil že lani s Cuaronovo Romo, ki je ob desetih nominacijah za oskarja osvojila tri. Film bodo tako promovirali na številnih festivalih, za kratek čas pa bo na voljo tudi komercialno v kinematografih. Res je namreč, da se tehnologija modernizira, možnosti za ogled širijo, a za resno oskarjevsko kandidaturo je pač še vedno treba po tradicionalni poti.
