1. SDS je izrabila izjave sodnika Zvjezdana Radonjića o pritiskih in drugih težavah, s katerimi naj bi se srečeval ob sojenju Milku Noviču. Zagnali so vik in krik in hoteli izredno sejo parlamenta o zlorabah v pravosodju. Radonjićeve subjektivne ocene so posplošili in nedokazane širili kot realne. Na sejo parlamentarnega odbora so vabili tudi predstavnike vrhovnega sodišča, njegov predsednik Damijan Florjančič pa je pojasnil, da se je nihče ne bo udeležil »zaradi zavarovanja neodvisnosti sodstva v razmerju do zakonodajne veje oblasti«. Verjetno so ravno zato vrhovnega sodnika Jana Zobca še posebej povabili. Zobec ni spoštoval stališč VS, prišel je na sejo in javno kritiziral svojega šefa. (Saj ne more biti lojalen, če že dalj časa deluje razdiralno od znotraj in hkrati za to išče še vse zunanje priložnosti. Njegova kritika se ne konča pri sodstvu. Pred kratkim je na Višarjah opozarjal na odpor režima do vrednot ustavne demokracije, ki bi lahko ogrozile njihove monopole.) Na seji odbora je potrdil »nepravilnosti in težave« v pravosodju in se pohvalil, kje vse o tem piše ter predava. Zaradi njegovega ravnanja ga je predsednik vrhovnega sodišča »prijavil« etično- integritetni komisiji pri sodnem svetu, Zobec zdaj išče izgovore, po svoje obrača šefove stavke, z obtoževanjem in »kalimerovstvom« poskuša pritegniti razumevanje in podporo kolegov ter širše javnosti. V pomoč Zobcu sta priskočila (tudi) nekdanja ustavna sodnika, desna in »nepristranska« Boštjan M. Zupančič in Tone Jerovšek, rekoč, da gre pri Florjančičevem poskusu discipliniranja vrhovnega sodnika Zobca za znak kontinuitete komunistične avtoritarnosti in pravne provincialnosti.

2. Franc Kangler, opogumljen s »srebrno medaljo« na županskih volitvah in s svetniško funkcijo v DS, se je odločil obračunati s »krivosodjem« in raziskati (in kaznovati?) krivce za svojo nekajletno obravnavo na sodiščih. Z njegovo pomočjo in z izdatno pomočjo goljufa Marjana Maučeca so svetniki sklenili, naj poslanci ustanovijo njemu namenjeno raziskovalno komisijo, kljub temu, da bi se Kancler moral ob tej temi izločiti, pa se ni, in kljub temu, da ni jasno, kako lahko poslanci preiskujejo delo sodnikov in tožilcev. Kaj bo iz tega nastalo, bomo videli jeseni. Zoper Kanglerja je potekalo veliko postopkov. Nekateri so se končali z oprostilnimi sodbami, obsodilne sodbe pa je razveljavilo vrhovno sodišče. Čaka ga ponovno sojenje v Novem mestu, uspel je namreč (izbrancem to uspe) s svojimi neprestanimi očitki o pristranskem ter nepravičnem sojenju na mariborskih sodiščih. Vrhovno sodišče mu je zaradi videza nepristranskosti ugodilo. Pričakovano se je oglasil ustavni pravnik (in nesojeni ustavni sodnik) Andraž Teršek, ki skupaj z drugimi »desnimi« pravniki in sodniki napada »krivosodje«, se bori za človekove pravice nekaterih, človekovih pravic mariborskih sodnikov in tožilcev pa gotovo ni med njimi. Na mariborskem sodišču, piše v svoji kolumni, je »juridični monstrumizem« (juridični = povezan s pravom, monstrum = pošast). V Janševih medijih ploskajo in se sprašujejo, »kdaj bodo padale glave« po zapozneli lustraciji. Jurij Toplak pa kima, da v Mariboru ni več zaupanja v sodstvo.

Kje pa so dokazi za vse te vaše obtožbe, gospodje? Se strinjam, pravosodje gotovo ni brez napak, ne potrebuje pa vašega linča. Potrebuje sodelovanje ter pomoč zakonodajne in izvršilne oblasti za normalno neodvisno in strokovno delo.

Polona Jamnik, Bled