Ameriška pisateljica Toni Morrison je s svojim delom podrla dvojno oviro enakosti, ki jo predstavljata spol in rasa. Potem ko je padel ta tabu, so v Nobelovem komiteju nenadoma odkrili, da imajo tudi ženske ne le kaj povedati, ne le povedati na izviren, svojski način, ampak da je njihova literatura po geniju povsem primerljiva z moško, da je bilo torej »pomanjkanje« avtoric v resnici pomanjkanje njihove vidljivosti in enakih možnosti v založbah, marketingu, recepciji, pri nagradah in še kje. Morrisonovi je na Nobelovi listi do danes sledila izjemna ženska četa: Szymborska, Jelinek, Lessing, Müller, Munro.
Od založnice k pisateljevanju
Toni Morrison se je rodila leta 1931 v jeklarskem Ohiu v času depresije, s književnostjo pa se je najprej srečala kot založnica afroameriških avtorjev in šele nato tudi kot pisateljica. Leta 1970 je, pri 39 letih, izšel njen prvenec, roman Najbolj modre oči, pretresljiva zgodba o temnopolti deklici, ki si je želela imeti modre oči, potem ko jo je rasna segregacija potisnila v takšno »rasno sovraštvo do same sebe«, kot je pojasnila avtorica, da ni več videla lastnih oči. Sledil je roman Sula, a šele s Salomonovo pesmijo leta 1977 (ki smo jo v prevodu dobili že leta 1980), ki govori o treh generacijah moških iz družine Dead, se je uveljavila kot nespregledljiv steber ameriške književnosti. Zapleteno in tragično razpetost temnopoltih med asimilacijo v dominantno belo družbo in identitetno držo Morrisonova v tem romanu prvič slika skozi posebno melodično in poetično govorico, ki ji daje ritem afroameriške glasbe. Kasneje je povedala, da se je prav s to knjigo osvobodila tradicionalnega načina pisanja, »totalizirajočega pogleda«, ki predpisuje akcije in reakcije literarnih likov, njihovo mišljenje in čustvovanje. Našla je svoj izraz, ki je dopuščal zabrisanost in oniričnost, nejasnost in magičnost (in ki so ga primerjali z Marquezovim magičnim realizmom).
Medejin motiv
In prav ta slog je do konca razvila v romanu Ljubljena, katerega dogajanje je postavljeno v ameriško suženjsko okolje 19. stoletja, glavna junakinja pa je spet temnopolta ženska. Osrednja tema je Medejin motiv, umor lastnega otroka, ker mama presodi, da bo v danih razmerah to zanj bolje. Morrisonova pri tem uporablja afroameriško etnografsko dediščino, tesno povezano z naravo, magijo in mistiko ter obredi, ki so jih, prinesene iz Afrike, sužnji še naprej razvijali v ujetništvu. Ta roman jo je leta 1987 ovenčal s Pulitzerjevo nagrado in jo katapultiral v svetovno orbito, tudi po zaslugi istoimenskega filma z Oprah Winfrey v glavni vlogi. Od tu ni bilo več druge poti kot v Oslo.
Ob izjemnem prispevku Morrisonove k svetovni književnosti pa je treba ves čas imeti v mislih, da je tudi s svojo osebno zavzetostjo, z odločnimi stališči do ameriškega rasizma in izpostavljenostjo pomenila izjemno pomemben steber tamkajšnje afroameriške skupnosti, ki prav v času njene smrti z grozo doživlja nov val rasizma, ki ga širi predsednik države.
