Gusti Gostič, ki je kasneje postala Avgusta Danilova, je dobila svojo prvo gledališko vlogo že kot otrok. Sprva je bila le statistka, s petnajstimi leti pa je odigrala svojo prvo večjo vlogo. Obiskovala je Dramatično šolo, ki jo je vodil igralec in režiser Ignacij Borštnik, in imela sloves njegove najboljše gojenke. Igralsko se je izpopolnjevala tudi na Dunaju in v Pragi. Nastopati je začela v nekdanjem, leta 1887 pogorelem Stanovskem gledališču, ki je bilo na mestu današnje filharmonije. V svojem skoraj sedemdesetletnem igralskem delu je uprizorila nekaj sto vlog. Igrala je junakinje, naivke, ljubimke, sentimentalke, starke…
Izposojevalnica kostumov
Medtem ko je blestela na odru, se je vanjo zagledal tedaj sloveči igralec Anton Cerar - Danilo. Kar dolgo ji je dvoril, dokler se nista nazadnje vzela, njuna poročna priča pa je bil Ivan Tavčar. Gusti se je preimenovala v Avgusto Danilovo in skupaj sta ustvarila pravo igralsko dinastijo, saj je vseh njunih pet otrok sodelovalo pri gledališču. Za preživetje svoje velike družine sta ob igralskem poklicu služila tudi z izposojevalnico kostumov, ki sta jo imela doma. Dohodke iz gledališča sta dobila le med sezono, ki je trajala dobrega pol leta, poleti pa sta gostovala z manjšimi igralskimi zasedbami. Njuni otroci so statirali v gledališču in so se morali že zgodaj finančno osamosvojiti.
Na prelomu stoletja je Fran Govekar v Ljubljano zaradi pomanjkanja slovenskih vabil češke igralce in igralke. Avgusta Danilova je bila nezadovoljna s prevlado mladih in manj izkušenih čeških ustvarjalk. Poskusila je oditi v Zagreb, vendar neuspešno. Zato je zagrabila priložnost v slovenskem gledališču v Trstu, kjer je živela in delala med letoma 1908 in 1910. Tam je dobila glavne vloge, režirala, prevzela umetniško vodenje in poučevala v gledališki šoli. Tržaško obdobje je bilo za Avgusto Danilovo ustvarjalno izpolnjujoče, a se je v Ljubljano vrnila zaradi domotožja. Vendar ne za dolgo.
Med prvo svetovno vojno v ZDA
Leta 1910 se je za tri leta vrnila v Ljubljano, nato pa odpotovala v ZDA. Uprava slovenskega gledališča je pred prvo svetovno vojno razpustila ansambel, v dvorano pa naselila kinematograf, kar je za Avgusto pomenilo finančno stisko. Zaradi preživetja družine se je preselila čez lužo, kamor je odšla s sinom Rafaelom. »Trdno sem se odločila, da odpotujem v Ameriko in se kakor koli prebijem in uveljavim ter se čez leto dni vrnem. Danilo mi je rekel: 'Le pojdi, pa mene in otrok se spominjaj!'« je v svojih spominih zapisala igralka. Načrtovano eno leto ameriškega bivanja se je nato raztegnilo na sedem let, ki jih je Avgusta Danilova opisala kot »tragično komedijo«.
V Ameriki sta s sinom sodelovala z izseljenskimi amaterskimi gledališkimi skupinami in statirala v nemškem gledališču in filmu. Vendar to ni bilo dovolj, zato se je morala igralka zaposliti tudi kot šivilja. V New Yorku in Clevelandu je otroke učila tudi slovenski jezik in za Columbio snemala številne gramofonske plošče slovenskih pesmi. Pevske izkušnje je pridobila v Ljubljani z nastopi v operetah.
V Ljubljano se je vrnila leta 1920, a po dveh letih zaradi profesionalnih razočaranj spet odšla v ZDA, kjer je ponovno snemala gramofonske plošče in delovala v Jugoslovanskem klubu v New Yorku ter v Dramskem društvu Ivana Cankarja v Clevelandu, ki ga je do leta 1928 tudi vodila. Kmalu po dokončni vrnitvi domov se je upokojila, vendar tudi po tem še vedno poučevala, igrala in snemala za radio. Že skoraj osemdesetletna je odigrala Obrekarico v filmu Na svoji zemlji, leta 1951 pa nastopila še v filmu Trst. V teh letih je bila zadnjič na odru kot Maria Josefa v Lorcovem Domu Bernarde Albe. Umrla je leta 1958 v Ljubljani.
