Petra Strahovnik, skladateljica: Ženska in sodobna glasba – kombinacija, ki se je izšla

V tujini sem bila že v začetku, ko sem šla študirat, bolje sprejeta kot doma. Čeprav sem opravila sprejemni izpit, me na akademijo za glasbo v Ljubljani zaradi otroka, ki sem ga rodila v srednji šoli, najprej niso sprejeli. Podpiral pa me je profesor Uroš Rojko, ki je znan po tem, da spoštuje svoje študente; pri njem sem potem diplomirala. Imela sem tudi občutek, da se jim na akademiji kombinacija ženske in sodobne glasbe ni zdela najboljša. Ključno vlogo je odigrala tudi moja mama, ki me je vedno spodbujala k domišljiji in ustvarjalnosti. Tako sem potem v življenju pred vsakimi novimi zaprtimi vrati imela novo idejo, kako naprej.

Na podiplomski študij v Haag sem odšla na povabilo profesorja Martijna Paddinga. Prišla sem v internacionalno okolje, študentje smo bili iz 40 različnih držav, odprl se mi je nov svet. Pritegnile so me poglobljene filozofske razprave s profesorji, spodbujali so nas k iskanju drugačnih rešitev, prevpraševanju sebe, h kritičnemu mišljenju, različna mnenja pa smo povezovali in spoštovali. Prisotno je bilo zavedanje, da smo vsi v enem kotlu, v sodobni glasbi, ki ima še vedno zelo majhen prostor v svetu umetnosti, in da je se je treba za prepoznavnost bojevati. Sodobna likovna umetnost ali sodobni ples sta nedvomno bolj popularna kot sodobna klasična glasba.

Skladateljski jezik sem imela zelo močno izdelan že prej. Na Nizozemskem so me spodbujali, da ga še naprej raziskujem, naj sledim temu, kar me vznemirja, pa naj gre za glasbena vprašanja ali ne. Profesorji so mi pomagali skozi zapis ali govor najbolje izraziti svoje ideje in vizije. Poskrbeli so, da sem lahko delala z zelo dobrimi ansambli, ki si res želijo poustvariti skladateljevo vizijo. Lani sem recimo napisala skladbo za klavir in elektroniko Amaranthine. Pred tem sva s pianistko Saskio Lankhoorn veliko preigravali moje ideje, s pritiskom na tipko in z magnetom sem želela mikrotonalno spremeniti ton, ona pa je to naredila izvedljivo. Všeč mi je, ker so povezave z ansambli in glasbeniki dolgotrajnejše, skladbe se vadijo dlje časa, vmes se krepijo tudi osebni odnosi, čemur sploh dajo velik poudarek. Tako se najdejo celo boljše rešitve. Ko se enkrat skladba napiše, je nekako že vse razumljeno.

Pravijo, da se je še pred 15 leti dalo, zdaj pa se tudi tu zaostrujejo pogoji za sofinanciranje projektov. Z ansamblom Modelo62, ki me je pred dvema letoma povabil v rezidenco, smo dobili triletno podporo pri fundaciji Podiumkunsten v okviru Nieuwe Makers. Umetnike podpirajo tudi zasebni financerji in občine prek skladov. Proti zmanjševanju podpore umetnosti se bojujemo tudi z Geneco, nizozemskim skladateljskim združenjem. Veliko se pogovarjamo o povezavah med umetnostjo in politiko. Dejstvo je, da so intelektualni glasovi v boju za boljši sedanjik preslišani, zato so seveda še kako aktualna vprašanja, kako kot umetnik ostati zvest samemu sebi, avtentičen, kaj to za družbo sploh pomeni, kam naprej.

Z Ansamblom Modelo62 izpeljujem idejo DisOrders, ki temelji na moji skladbi Panisteriah iz leta 2010, ki sem jo napisala za ansambel Gaudeamus, pri čemer mi je bila v navdih knjiga Balerina, balerina Marka Sosiča, ki govori o avtizmu. Sestavljena je iz treh delov. Že takrat sem razmišljala o operi, zdaj jo bom tudi napisala, premierno pa jo bodo izvedli člani ansambla Modelo62 drugo leto v Sloveniji (v sodelovanju s Slovenskim komornim glasbenim gledališčem), nato pa še na Nizozemskem.

Del projekta predstavlja tudi pet solo »trajajočih« skladb, ki so bile pred kratkim premierno izvedene v petih haaških galerijah. Novo je to, da sem v kompozicijo začela vnašati performativno umetnost, in sicer tako, da sem performans »vkomponirala« v same glasbenike. Že prej sem uporabljala teatralne vložke, na primer da so glasbeniki igrali iz zadnjega dela dvorane, vendar sem to počela zaradi glasbe same, s čimer sem pozornost usmerila na slušno percepcijo. Kako priti do performativnega stanja in se ob tem zavedati tudi vizualnega spektra, nam je na delavnicah predstavil nemški performativni umetnik Jürgen Fritz. Bistvo intenzivnih delavnic je bilo, da se zavemo socialnih kod, ki so se integrirale v nas prek kulture in socialnega okolja, da se ustvari varen prostor eksperimentiranja in da porinemo meje prek lastnih omejitev. Povedal nam je, kako koncept oziroma idejo izpeljati v performansu.

Glasbeniki so pozneje vsak po svoje raziskovali posebna psihična stanja – ADHD, anksioznost, bipolarno motnjo, avtizem in depresijo – tudi s pomočjo psihologa, te povezave pa so bile potem vodilo za mojih pet solo skladb. Vsaka skladba je dolga (vsaj) tri ure, vsak glasbenik pa je poiskal svojo interpretacijsko pot. Lahko je igral po notah ali pa preigraval samo določene dele skladbe.

Tretji del produkcije bo vseboval tri dela za ansambel in solo izvajalca, ansambel jih bo predstavil septembra na festivalu Gaudeamus MuziekWeek 2019 v Utrechtu in v Korzo Theatru v Haagu. Medtem ko so se v prejšnji produkciji izvajalci ukvarjali z notranjim bojem in sami s seboj, bodo tokrat osredotočeni na spopad med posameznikom in družbo.