Njegovo razmišljanje je identično z odločevalci, ki si želijo trajnostnega turizma. Še njega vprašam: je pot v trajnostni turizem asfaltiranje cest, ne zgolj poti, odstranjevanje grmovja, kjer je v napoto obiskovalcem, ki si želijo obiskati za zdaj še neokrnjeno naravo, ne da bi se bilo treba peš potruditi za ta razgled? Zaradi truda, ko si peš prišel do cilja, je tisti trenutek mnogo dragocenejši, kot če do cilja prideš brez napora. Tako je pravzaprav z vsem v življenju.
Naj ga razsvetlim: TNP ima nalogo, da očuva ta košček razmeroma še neokrnjene narave za zanamce. Asfalt pač ne sodi v tako krajino, asfaltiranje pa tudi ne bi imelo smisla, ker hudourniške vode izpodkopljejo vsako cesto, naj bo betonska, tlakovana ali asfaltirana (to vam lahko iz prve roke povedo prebivalci Radovne).
Odstranjevanje grmičevja za povečanje parkirišč? Moje mnenje: raje gledam grmovje kot pločevino, ki jo imam priložnost gledati z vsakega okna našega doma: levo, desno, spredaj, zadaj. Zelene rastline, drevesa, grmovje so pljuča našega planeta. Bolelo me je, ko je lastnik, ki je kupil sosedovo (zapuščeno) kmetijo, kot prvo stvar, ki jo je naredil, posekal tri veličastna drevesa, ki so rasla več desetletij, in na njihova mesta postavil dve veliki stavbi z več kot 40 ležišči. Okolico stavb je zalil z asfaltom, seveda z namenom, da imajo gostje kje parkirati. Ob vročini, ki nas je v juliju pestila, se je vonj po asfaltu, razgreti pločevini in avtomobilskih gumah širil po okolici. Uredil je sicer nekaj travne površine s 5 (petimi) neavtohtonimi drevesi. Vprašanje na mestu: zakaj ne s kakšnim sadnim drevesom, da bi lahko gostje užili kakšen sadež naravnost z njega? Mnogi, najverjetneje večina, sadje poznajo zgolj iz supermarketa. Ozkoglednost, pravzaprav pohlepnost, ki ima pred sabo samo dobiček, trži le tisto, kar vzame iz okolja – da bi pa sami dodali še kaj, da bi s tem tudi obogatili okolje? Naj bi bila s tovrstnimi posegi res to pot v trajnostni turizem?
Razumem g. Turka, da ga jezi, ker je na poti z doma ali domov ujet v koloni vozil, ampak zakaj želi, da bi se še tisti deli Slovenije, ki tega (še) ne doživljajo, zatrpali z motorizirano pločevino, da bi se s tem onesnaževalo zrak in povzročalo hrup? Planine pustimo planincem, zato da bodo še zanamci lahko uživali ob njihovih lepotah.
Še za ilustracijo, kako človek z nepremišljenimi posegi nepopravljivo degradira krajino: v 80. letih prejšnjega stoletja sem prvič obiskala Grossglockner – pogled je bil veličasten, ledenik praktično pod razgledno ploščadjo, majhna trgovinica s spominki, pravzaprav vse, kar za ta kraj pritiče. Naredili smo nekaj posnetkov, za spomin, nato nazaj, ker je bil obisk časovno omejen.
Obiskala sem ga skoraj 30 let pozneje. Kakšno razočaranje! Od ledenika ni ostalo nič, le tu in tam kakšna črna zaplata, v Veliki zvon so zvrtali prostore za podzemne garaže, trgovinica s spominki se je povečala v trgovino, na voljo je bila tudi gostinska ponudba – te nisem koristila, ker me je zaradi razočaranosti minil ves apetit. Z večjo dostopnostjo in povečanjem parkirišč bi se lahko kaj kmalu tudi z Vršičem zgodilo kot z Grossglocknerjem. Srčno upam, da se to ne bo zgodilo, da bo očuvanje narave prednostno, da ne bo prevladala želja zaradi možnosti zaslužka.
G. Turk, še vam nasvet: po zdravi kmečki logiki se narave ne uničuje; če se kaj poseka, se nadomesti, pameten kmet nikoli ni prodal ali uničil nečesa, od česar je bilo odvisno preživetje njega in njegove družine. Zdrave kmečke logike že dolgo primanjkuje odločevalcem, ki so in so bili na oblasti. Kmečka logika z vsem, kar svetujete v svojem prispevku, nima prav nobene povezave.
Cecilija Rekar, Bled