Nekateri se potijo bolj, drugi manj, a za pravi filmski lesketajoči videz so potrebni mojstri ličenja. Sylvester Stallone se je na snemanje prizorov v filmih Rocky na primer pripravljal tako, da je najprej z dvigovanjem uteži napihnil svoje mišice, zatem pa so ga namazali z lubrikantom. Rezultata se ljubitelji filma verjetno spominjate dobro. V trilerju Čas za ubijanje z Matthewom McConaugheyjem in Sandro Bullock pa so recimo raje uporabili masažno olje, dnevno menda tudi do 24 stekleničk. V svetu filma so popularne še različne mešanice vode in glicerina, na pomoč lahko hote ali nehote priskočijo tudi vroče studijske luči. Pred vami je seznam 15 filmov, ki smo si jih zapomnili (tudi) po prepoteni igralski zasedbi.

Top Gun (1986)

Filmske sezname velja začeti v stilu, zato je kultni Top Gun s Tomom Cruisom, ki ga je režiral Tony Scott, prva izbira. V kolikor vam krvi po žilah in potu skozi znojnice leta 1986 niso pognali vratolomni posnetki ameriških reaktivnih letal, je bilo za to poskrbljeno na trdnih tleh. Ko se spoti celo Iceman (Val Kilmer), enostavno veš, da je vroče. Če si najboljši med najboljšimi, pa v sandieški pripeki oblečeš usnjeno jakno in oprijeti jeans, menda idealen za popoldansko odbojko. Soočenje pilotov na plaži, ki ga spremlja pesem legendarnega Kennyja Logginsa Playing With the Boys, so posneli naknadno, studio je namreč ugodil povpraševanju po dodatnih prizorih zgoraj brez. Saj ne, da jih je manjkalo.

Apokalipsa zdaj (1979)

Še bistveno manj zaželene so bile majice na snemanju protivojne drame Apokalipsa zdaj, dobitnice oskarjev za kinematografijo in zvok ter neuradno za najbolj preznojeno igralsko zasedbo. Film, za katerega je režiser Francis Ford Copolla dejal, da ni samo film o Vietnamu, temveč kar Vietnam, se je takrat soočal s številnimi težavami. Na Filipinih je Harveyja Kietela v glavni vlogi nadomestil Martin Sheen, ki se je spopadal z alkoholizmom in med snemanjem doživel celo srčni infarkt. Zvezdnik Marlon Brando je prišel nepripravljen, Denis Hopper je bil na kokainu, filmsko prizorišče pa je razdejal tajfun. »The horror, the horror.«

Predator (1987)

Da je v džungli res pasje vroče in vlažno, lahko potrdijo tudi igralci akcijske klasike osemdesetih z Arnoldom Schwarzeneggerjem. Kot da snemanje Predatorja na lokaciji v mehiškem deževnem gozdu samo po sebi ni bilo dovolj naporno, je za povrh zasedba na zahtevo šefov morala skozi naporno vojaško urjenje. Vse za to, da bi se mišičnjaki po tamkajšnji flori premikali karseda avtentično – tiho, premočeno. Najslabše jo je brez dvoma odnesel mož v kostumu filmskega antagonista Kevin Peter Hall. V vlogi je zamenjal Jeana Clauda Van-Damma, ki so ga menda zelo zmotili nemogoči pogoji.

Telesna strast (1981)

A kaj je vročina tropskega gozda v primerjavi s floridskim vročinskim valom. V Telesni strasti, kultni neo-noir kriminalni drami, živo srebro poskoči tako hitro, da Williamu Hurtu in Kathleen Turner ni preostalo drugega, kot da odvržeta oblačila. In sta jih, večkrat. Film je režijski prvenec Lawrenca Kasdana, ki ga boste filmski zanesenjaki prepoznali kot scenarista pete vojne zvezd, podnaslovljene Imperij vrača udarec (1980), ter pustolovke Indiana Jones in lov za izgubljenim zakladom (1981). Revija Empire je bila nad vlogo Turnerjeve tako očarana, da jo je umestila med 100 najbolj privlačnih zvezd v filmski zgodovini.

Brazgotinec (1983)

Tako pač je s potenjem. Bodisi si seksi bodisi si, no, zgolj preznojen. V drugo kategorijo bržkone spada kultni Brazgotinec. Brian De Palma, režiser kriminalke Nedotakljivi in grozljivke Carrie, je od nekdaj znal narediti prizore napete. Al Pacino kot kubanski begunec Tony Montana je ena tistih vlog, ki ostane v spominu. Spodletela izmenjava mamil in denarja pa primer tega, kako veliki so lahko podramenski madeži. Tistim srajcam ni bilo pomoči še preden je zapela motorna žaga in jih obarvala rdeče.

Plačilo za strah (1953)

Ko govorimo o premočenih oblačilih, ne smemo mimo francoske antikapitalistične klasike z začetka petdesetih, pod katero se je podpisal Henri-Georges Clouzot (Demona). Štirje možje se v sopari Južne Amerike podajo na pot čez gorski prelaz, da bi prepeljali smrtonosni tovor nitroglicerina, ki bi zadušil požar na naftnem izviru. Zakaj, za vraga je Yves Montand, v filmu sliši na ime Mario, v tej vročini okoli vratu nosil rutko, ni jasno, je pa gotovo, da je ta do konca filma tako rekoč utekočinjena. Zdaj veste, zakaj je ni bilo v ameriškem remaku iz leta 1977, Čarovniku Williama Friedkina (Francoska zveza, Izganjalec hudiča).

Odrešitev (1972)

Tudi v Boormanovi Odrešitvi, rečnemu šokerju, je bilo preveč oblačil. Cela generacija filmskih zanesenjakov verjetno še danes ob zvoku bendža sliši tiste grozne besede – »Squeal like a pig« – zaradi katerih smo skupaj z Bobbyjem (Ned Beatty), ki je molil k bogovom moderne tehnologije, v nejeveri točili hrbtne solze tudi mi. V krutem zasuku usode ga posili divji mož, kar se lahko bere grozno ali genialno, če se strinjamo, da je prizor prispodoba maščevanja narave. »Česa ne razumete? … Nobene reke ne bo več. Samo še veliko mrtvo jezero … Atlanta bo dobila malo več energije, malo več klimatskih naprav za vaše lično predmestje – in veš, kaj se bo zgodilo? Vso prekleto pokrajino bomo posilili. Posilili jo bomo.«

Rambo (1982)

Kako nevaren zna biti divji mož, posebej ko se za njim podimo po neokrnjeni naravi, smo ponovno spoznali deset let kasneje. Lokalni policisti si niso mogli predstavljati, kaj vse jih čaka, potem ko so vietnamskemu veteranu Johnu Rambu vzeli nož. Sylvester Stallone je pred svojo drugo večno vlogo že posnel tri filme o Rockyju, tako da smo bili njegovih premočenih bicepsov povsem vajeni. A nekaj se je potiti na ulicah Philadelphie, drugo pa, ko ti to uspe v kanadski divjini. Pokojna mojstrica ličenja Halie D'Amore je priznala, da je morala zaradi snemanja v zimskem času stekleničke z magično tekočino povreti, sicer so zmrznile še preden jih je bilo potrebno vtreti na Sylvestra.

12 jeznih mož (1957)

Ne eden, temveč kar dvanajst prepotenih moških pa je v kadru klasike Sydneyja Lumeta, v katerem spremljamo razpravo porotnikov, ko presojajo o usodi mladega fanta, obtoženega umora lastnega očeta. Tista sobica je vse, kar gledamo dobro uro in pol, kolikor traja tale filmski bonbonček iz leta 1957, a po zaslugi Lumeta in direktorja fotografije Borisa Kaufmana napetosti ne manjka. Utesnjujoča kamera je do konca že tako blizu, da se zdi, kot da smo ujeti v sobi z igralci. Mojstrovina, katere blagajniški izkupiček je bil tako slab, da se je Henry Fonda odpovedal svojemu honorarju. Ob pogledu na srajce zasedbe pa se je potrebno vprašati, ali so jim povrnili vsaj potne stroške.

Potepuški pes (1949)

Podobno zadušljivo se je na nabito polnem tokijskem avtobusu verjetno počutil mladi detektiv Murakami, ki mu postane bistveno bolj vroče, ko sprevidi, da mu je nekdo izmaknil pištolo. Eden zgodnejših filmov velikega Akira Kurosawe, ki nam je dal Skrito trdnjavo, Rana in Sedem samurajev, je odličen primer, kako lahko sopara vročega poletnega dne poudari trpljenje, zaradi česar se svet kriminala in revščine zdita še za odtenek bolj nevzdržna. Preznojen portret povojne japonske družbe je hkrati potrditev, da sta si Kurosawa in japonski igralec Toširo Mifune preprosto usojena.

Čas za ubijanje (1996)

In ko smo že pri dobrih filmskih kombinacijah. Vročina, predsodki in ameriški jug gredo skupaj, kot bi rekli recimo zelje in žganci ali pa, če želite kaj bolj aktualnega, Dnevnik in Večer. Spomnite se le na Mississippi v plamenih, nagrajenim z enim oskarjem, in In the Heat of the Night, nagrajenim s petimi. Sodiščni triler, ki ga je po knjižni predlogi Johna Grishama režiral Joel Schumacher, sicer ni bil kritiško tako dobro sprejet kot prej omenjena filma, je pa zato v njem nastopilo šest z oskarjem nagrajenih igralcev: Matthew McConaughey, Sandra Bullock, Brenda Fricker, Chris Cooper, Octavia Spencer in Kevin Spacey.

V vročici noči (1989)

»Tisto poletje je bilo tako vroče, da se je moral znojiti še bog,« pravi služkinja Anita (Macy Gray) v kriminalni drami Razkrito (2012). Asociacija na 23 let mlajšo mojstrovino Spike Leeja se ponuja sama od sebe. Ne glede na to, kako vroče je, je vročina obvladljiva. Odpreš hidrant, zavrtiš ventilator, sediš v senci. Rasizem je druga stvar. Ko se bog poti, hudič ne počiva. Zaradi vročine smo sitni, zaradi vročine na plan pridejo naše manj lepe lastnosti. V vročici noči se zabava in potenje iz minute v minuto čedalje bolj umikata perečemu in žgočemu vprašanju rasnih razmerij v ZDA.

Hladnokrvni Luke (1967)

Zakaj film sodi na določen seznam, je včasih jasno že iz naslova, toda ne vselej. Naj vas hladnokrvnost našega junaka ne zavede, saj je pridevnik mišljen zgolj v kontekstu njegovega nekonformizma, proti sistemu se namreč kljub vsemu bori v zaporniški halji, polni umazanije in potnih madežev. »Tukaj imamo težave s komunikacijo,« neposlušnost kaznjenca s cinizmom v ustih pospremi upravnik zapora. Znameniti citat nato proti koncu filma hudomušno ponovi Luke (Paula Newman), slišite pa ga lahko tudi na začetku pesmi Civil War v izvedbi legendarnih Guns N’ Roses.

300 (2006)

Od legendarnega pa k zgodovinskemu. Avtorja popularne serije stripov o bitki pri Termopilah Franka Milllerja je navdihnila zgodovina, Hollywood pa je nato navdihnil njegov strip. Zgodovinska točnost gor ali dol. Tudi oče zgodovine Herodot je pisal desetletja po tem, ko se je 300 Špartancev (s pomočjo helotov in Grkov) zoperstavilo in naposled padlo pod kopji, meči in puščicami številčno premočnih Perzijcev. Zahvaljujoč remek delu režiserja Zacka Snyderja (Varuhi, Jekleni mož) sedaj vemo, da kralj Leonidas (Gerard Butler) in njegovi špartiati niso bili le pogumni in krvavi, temveč tudi prepoteni in izklesani ter da je zgodovina še bolj spektakularna v počasnem posnetku in s škotskim naglasom.

Zaklad Sierra Madre (1948)

Z zadnjim filmom ostajamo pri zgodovinskih velikanih. Režiser, scenarist in igralec John Huston (Malteški sokol, Kitajska četrt) je bil v svoji bogati filmski karieri nominiran za 15 oskarjev, edina dva pa je prejel ravno za scenarij in režijo pustolovske drame Zaklad Sierra Madre. Toda produkcijska pot filma, v katerem je oskarja za stransko vlogo prejel režiserjev oče Walter, ni bila tako bleščeča. Temačen scenarij o lovcih na zlato so bratje Warner najprej dvakrat zavrnili, Huston je vmes oblekel vojaško uniformo v drugi svetovni vojni, snemanje pa se je po selitvah med lokacijami zaključilo z enomesečno zamudo in z nekaj milijoni pribitka nad odobrenim proračunom. Rezultat? Večna klasika, ki ima nekaj povedati o človeškem pohlepu in je navdihnila režiserja Paula Thomasa Andersona, ko je pisal scenarij za še en briljanten portret človeške lakomnosti, dramo Tekla bo kri (2007). Med filmoma se da potegniti kar nekaj vzporednic, med drugim pa sta za naš seznam osrednjega pomena oba antijunaka. Daniel Day-Lewis kot naftni mogotec in Humphrey Bogart kot lovec na zlato namreč dokazujeta, da so najbolj umazani in prepoteni ravno pohlepneži.