Vprašanje, kam gremo, si moramo zastaviti vsak dan znova, če nam je kaj mar za nas, za naše otroke in za naše vnuke. Vprašanje je nujno zaradi naših politikov in predvsem zaradi pravkar izvoljene nove vodstvene elite EU, ki že ubira stare poti. To je lepo povedal Rudi Rizman (Dnevnik, 27. 7. 2019, Kaj ostaja od unije državljanov?): »Za znaten del evropske politične elite je Evropa v prvi vrsti povezana z interesi, ki jih narekujeta politični oportunizem in donosna služba brez velike odgovornosti.«
Skratka, poleg postavitve vprašanja sta še nujnejša upor in zahteva po odgovornosti. Kdo naj se upre? Večina ljudi, ki se bojuje v današnjih razmerah za vsakdanji kruh, nima več moči in energije. Mladi so prav tako dodobra zavedeni in namerno poneumljeni. To je lepo povedal letošnji maturant Leonard Štoka Sedmak (Delo, 30. 7. 2019): »Slovenska matura je med mladimi vcepljala namesto odgovornosti, ustvarjalnosti in samozavesti ideal, ki med zvezde povzdiguje intelektualno lenobo in družbeno pasivnost.«
Ostanemo še upokojenci in zato tudi vprašanje v naslovu. Nas je nekaj sto tisoč, smo zasluženo delovno upokojeni in imamo izjemne življenjske izkušnje. Torej je čas, da povemo, da nismo umsko upokojeni in da temu primerno ukrepamo. Vodilo nam je lahko tudi knjižica našega vrstnika Hessela Stephana Dvignite se!. Čas je, da prevzamemo svoj del odgovornosti za spremembo sedanjih razmer v Sloveniji, v Evropi in v svetu, se upremo in vsakodnevno zahtevamo odgovornost politikov, ki nas vodijo. Kako? Na primer v časopisih, na raznih srečanjih, prek nevladnih organizacij, pa tudi na ulici. Dvignimo se in mogoče bomo dvignili tudi mlade.
Za mednarodno sodelovanje, ki je v teh razmerah nujno, je treba (vedno znova?) opozoriti, da poleg sedanje diskriminacije, kolonializma in imperializma na področju sporazumevanja (danes z angleščino, jutri?) obstaja tudi drugačna možnost. Gre za uporabo mednarodnega jezika esperanta kot drugega jezika poleg maternega za enakopravno sporazumevanje in povezovanje. To je na zadnjem svetovnem kongresu esperantistov lepo povedala švedska ministrica za kulturo Amanda Lind (Lahti, julij 2019; 917 udeležencev iz 57 držav): »Srečanja in pogovori med ljudmi so osnova za uspešen razvoj demokracije. Hvala vsem v gibanju za esperanto za prispevek k vzpodbujanju komunikacije čez nacionalne in jezikovne meje. Bodimo eno človeštvo na tem enem planetu.«
Je dovolj povedanega, da se upremo, zahtevamo odgovornost politikov in dokažemo, da nismo umsko upokojeni?
Janez Zadravec, Ljubljana
