Deloma vsekakor to, da se tudi sicer ukvarjam s filozofijo tehnologije, torej z vprašanji, na kakšen način tehnologija deluje v današnjem svetu in kako se vpisuje v ljudi. Na drugi strani pa je dejstvo, da večina knjig, ki sem jih na to temo prebral, tehnologijo jemlje kot snov za moraliziranje in izrekanje sodb, češ, tehnologija je tista, ki ljudem odvzema njihovo človeškost in bo bistveno pripomogla k temu, da bo človeštvo tudi izginilo. Ne rečem, da se to morda ne bo zgodilo, in tehnologije tudi nočem antropomorfizirati, a ves čas je ob vprašanju sobivanja med tehnologijo in človekom prisotna nekakšna napetost. Ideja, da se moraš odklopiti od interneta, da lahko v miru pišeš, je denimo ena od idej prejšnjih generacij, ki ji sam le stežka pritrdim.
A o sobivanju v uvodni zgodbi Izabela vseeno zapišete, da ni le jezik tisti, ki onemogoča razumevanje, temveč poudarite še vprašanje kože, torej dotika in giba kot osnovnega pogoja človeškega, predvsem pa medosebnega stika.V Izabeli ni čisto jasno, na kakšen način lahko človek le z gibanjem in brez jezika vpliva na določeno zgodovinsko dogajanje, a se zdi, da telo, ki se premika po nekih lastnih, celo ritualnih linijah, zares ne pripomore k ničemur. Gib in dotik sta v smislu možnosti delovanja enako nemočna. Vprašanje, ki ga je tu mogoče zastaviti, je, kakšne so prednosti človeškega jezika v primerjavi s prednostmi natančnega in izvedljivega jezika strojne kode računalniškega programa.
Jezik in dotik sta ves čas ambivalentna, hodita po tanki liniji sprejemljivega. A prav stvar literature je, da se giblje po neznanem področju, včasih uspešno, drugič spet ne. Gre tudi za svojevrsten paradoks – govorim o jeziku, ki ni dober, a ga uporabljam kot zadnje sredstvo, ki mi je na voljo, da še nekaj zapišem, izgovorim. Ker v jeziku in za njim, tako se zdi, ni zares ničesar več.
Pogosto sicer pišete v precej distanciranem, domala hladnem in celo algoritemskem tonu. Gre v sklopu te knjige za tehniko oddaljevanja ali približevanja? Podobno je v vaši pesniški zbirki Izhodišča, v kateri se ukvarjate s sorodnimi tematikami.Z jezikom poskušam prek različnih kontekstov, besedilnih navezav in žanrske igrivosti vstopiti na raznolika področja sodobnega sveta. Vzamem recimo neki zgodovinski topos in ga poskušam v Izabeli predrugačiti, podobno pri zgodbi Kinpinova smrt stvari morda spominjajo na mladinski žanr, pa se potem iz tega spet izvijejo.
Čeprav mi je slog, ki ga je mogoče imenovati »distancirani«, gotovo blizu, tudi v poeziji, pa ga niti ne vidim kot resno nasprotje poetiki jaza in izpovedovanja. Predvsem pa ne bi rad vzporejal takšnega sloga s splošno sprejeto idejo tehnologije kot nečesa hladnega.
Kako pa bi žanrsko definirali Anonimno tehnologijo? Jaz je ne berem kot znanstveno fantastiko, ne vidim je v sklopu utopistične literature…Glede na število različnih definicij znanstvene fantastike bi jo lahko gotovo umestili tja, tako kot je tam lahko denimo tudi David Foster Wallace z Brezmejno burko, ki se dogaja v prihodnosti… A znotraj literarnih krogov pri nas – v nasprotju z anglosaksonskim prostorom, pa tudi tam ni vse jasno – ima znanstvena fantastika slab sloves, v osrednjih literarnih krogih nima zares svojega mesta. Pa imamo kup zanimivih avtorjev, v zadnjem času predvsem avtoric z dobrimi besedili, ki so bila pri recepciji nekako odrinjena na rob, denimo Vesna Lemaić z Odlagališčem, Anja Radaljac s knjigo Puščava, klet, katakombe, Janja Rakuš je tovrstno prozo objavljala pred desetletjem…
Osrednji tokovi literature še vedno stremijo k univerzalnemu, vezani so na neki točno določen humanistični vzorec in tukaj znanstvena fantastika pač izstopa, ker potiska človeka na neko sekundarno raven – na takšno, kjer človek ni glavni agens dogajanja. In za roman 19. in 20. stoletja, pri katerem je subjektiviteta človeka tisto, kar ga določa, je to zagotovo problem.
Če torej rečemo, da gre pri Anonimni tehnologiji za znanstveno fantastiko, knjigi odvzamemo določen del pripadnosti tradiciji. Če rečemo, da je nežanrska literatura, bi ji zaradi ukvarjanja s tematiko tehnologije in sovplivanja preteklosti in prihodnosti, pa tudi umeščanja v specifičen slovenski literarni prostor, nekaj odvzeli. Zdi se mi torej, da je v nekem vmesnem prostoru.
Kaj pa je za precej specifičnim odnosom med preteklostjo in prihodnostjo v vaših zgodbah?V nekem smislu gre za razmislek, kako človek v 21. stoletju dojema čas. Za primer vzemimo razvoj ideje sovjetskega režiserja Andreja Tarkovskega o »kiparjenju v času«, o njegovih specifičnih kadrih, ki so zaznamovali film 20. stoletja, obenem pa je s svojimi umetniškimi deli vedno hitel proč od potrošniške kulture, »protetične civilizacije«, kakor jo je imenoval. Na prvi pogled bi lahko rekli, da se današnji svet, nasprotno, podreja prekinjajočemu se času in površnemu dojemanju stvari, a obenem na spletnem videostrežniku youtube zlahka najdemo večurne nemontirane posnetke vožnje po zasneženih ruskih cestah, na katerih pravzaprav gledamo digitalnega Tarkovskega v vsem njegovem čaru. Upal bi si trditi, da vzporedno obstaja vedno več različnih načinov razumevanja časa. Gre za multipliciranje oblik časa, ne pa za njihovo osiromašenje.
Bodo torej v prihodnosti algoritmi pisali literaturo?Če odgovorim na kratko – da. A dokler bo družba potrebovala literaturo kot prostor neke posvečenosti, ki ga ne more delati nihče drug kot človek, umetna inteligenca ne bo mogla ustvarjati umetnosti, četudi literaturo že piše.
