Center arhitekture Slovenije (CAS) je zavod za izobraževanje o arhitekturi, prostoru in oblikovanju. Ustanovljen je bil leta 2013 in ga danes vodijo arhitektke Barbara Viki Šubic, Špela Kuhar in Polona Filipič v sodelovanju s Tino Gradišer in Nives Čorak. Prvenstvena naloga CAS je izobraževanje na področju arhitekture, prostora in oblikovanja, tako strokovne kot laične javnosti, vseh starostnih skupin, s poudarkom na izobraževanju otrok in mladih od vrtca do fakultete. S svojim delovanjem tako CAS podpira in dopolnjuje mrežo javnih zavodov, tako po vsebinah, s katerimi se ukvarja ali jih vodi, kot tudi po načinu delovanja. Barbara Viki Šubic je prepričana, da sta »kakovosten prostor in spoštovanje dediščine izjemno pomembna za dobrobit družbe, njeno zdravje, delovanje in obstoj nasploh«.

Bogatitev arhitekturne kulture

Pod okriljem CAS že od leta 2009 deluje program Igriva arhitektura, program vzgoje in izobraževanja otrok in mladine o prostoru, arhitekturi in oblikovanju na območju vse Slovenije. S sodobnimi metodami učenja z izkušnjo podpira razvoj kritičnega in kreativnega mišljenja, ponuja kakovostne in zanimive postopke za razumevanje prostora, arhitekture in oblikovanja v formalnih in neformalnih izobraževalnih okoljih. Polona Filipič pravi, da je projekt »prilagojen različnim starostnim skupinam kot tudi otrokom s posebnimi potrebami. V projektu je sodelovalo že več kot 380 strokovnjakov s področja urejanja prostora, ki so predavali, zasnovali in vodili delavnice.« Projekt Igriva arhitektura je bil leta 2013 nagrajen s Plečnikovo medaljo, ki je ena najpomembnejših stanovskih nagrad v Sloveniji, »za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture«.

Arhitekturne in prostorske vsebine so sicer vključene v izobraževalni sistem, a so zaradi svoje kompleksnosti v splošnem šolskem sistemu velikokrat prezrte. Špela Kuhar dodaja: »Vsebine, ki jih obravnavamo, so aktualne družbene teme, s katerimi prispevamo k dvigu bivanjske in splošne slovenske kulture ter tudi k pomenu arhitekturne dediščine in sodobne arhitekture. Način delovanja je vključujoč, saj so vsebine, ki jih vodimo, vsem dostopne in večinoma odprtega tipa. Sodelujemo z mladimi generacijami različnih strok, že uveljavljenimi strokovnjaki, arhitekti, urbanisti, krajinskimi arhitekti ter tudi posamezniki iz ranljivih skupin naše družbe.«

Osrednji dogodek je razstava

Vurnikovi dnevi so nastali, ko je Krajevna skupnost Radovljica leta 2014, ob 130. obletnici rojstva radovljiškega arhitekta Ivana Vurnika, k sodelovanju povabila Center arhitekture Slovenije. Od takrat vsako leto skupaj pripravljajo številne dogodke, ki z različnih zornih kotov osvetljujejo življenje in delo arhitekta Vurnika in njegove žene, slikarke in oblikovalke Helene Kottler Vurnik. Osrednji dogodek Vurnikovih dnevov je razstava, ki jo vsako leto pripravijo z eno od vabljenih fakultet. V sodelovanju s strokovnjaki za študente in širšo javnost pripravijo predavanja, predstavitve in vodene oglede njunih del, s čimer se krepi vpogled v njuno življenje, delo in razmišljanje.

Zasnovo in organizacijo Vurnikovih dnevov vodi Center arhitekture Slovenije, ki je letos k sodelovanju povabil Naravoslovnotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Dogovorili so se, da izpeljejo projekt Zasnove sodobnih mašnih plaščev po umetniškem delu zakoncev Vurnik. Mentorici, profesorica dr. Marija Jenko in docentka Katja Burger Kovič, sta osem študentk vodili skozi proces ustvarjanja sodobnih mašnih plaščev, z navdihom v ustvarjanju liturgičnih oblačil, ki sta jih snovala zakonca Vurnik, predvsem Helena Kottler Vurnik. Zgodovino in simboliko mašnih plaščev je pred začetkom ustvarjanja predstavil strokovnjak za to področje, nadškofijski tajnik Boštjan Prevc, dr. Andrej Smrekar pa je predstavil delo zakoncev Vurnik in duhovnika ter slikarja Staneta Kregarja, ki so v našem prostoru kulturo mašnih plaščev dvignili na visoko umetniško raven.

Študenti so si ogledali tudi mašne plašče, ki jih hrani ljubljanska stolnica. V procesu materializacije se je naravoslovnotehniška fakulteta povezala z društvom klekljaric idrijske čipke iz Idrije, ki so k oblikovanju plaščev prispevale svoje veščine in z ročnim delom dodale žlahtnost izdelkom. Tradicija se je ponovno povezala s sodobnostjo. Nekaj plaščev je že v času nastanka dobilo lastnike – duhovnike, ki bodo skrbno zasnovano in izvedeno oblačilo uporabljali za dnevna ali praznična bogoslužja.

Oblačila so narejena z znanjem in ustvarjalnostjo mladih oblikovalk, ki so inspiracijo črpale v slovenski kulturni dediščini. Organizatorji upajo, da bo ta projekt vzpodbudil duhovnike, da bi se, ko bodo potrebovali mašne plašče, bolj pogosto povezovali s strokovnjaki – s slovenskimi oblikovalkami in oblikovalci, da bi se slovensko znanje in tradicija lahko razcvetela tudi na tem področju.