Sedaj si vsako jutro ogledujem z mahom obraslo Plečnikovo ograjo. Vidim tudi zarjavele roloje, umazana okna, zlato rozgo, ki raste na terasi. Tako iz ulice bi se nepoučenemu mimoidočemu zdelo, da je stavba zapuščena. Na srečo v svojem odraslem življenju še nisem stopila v notranjost stavbe bivše otroške bolnišnice. A ko sem včeraj videla fotografije njene notranjosti, sem najprej onemela, nakar me je popadla sveta jeza. Na fotografijah so še vedno z vodenimi barvicami narisane cvetlice na steklenih vratih med oddelki. Na fotografijah so tudi še vedno ikonične luči iz sedemdesetih let. Pa tudi stropi, ki zamakajo. Hodniki in sobe, ki so taki, da bi jih lahko turistično tržili kot turo po realnosti socializma sedemdesetih let. Ko je vodja negovalnih oddelkov razlagal, da v vročini okna zastirajo z brisačami, so se pred mojimi očmi pojavile žlahtne podobe Balkana in brisač na avtomobilskih šipah v času pred klimatskimi napravami.
Ob tem pozabljamo, da so v teh prostorih ljudje. Hudo bolni ljudje, ki so preveč bolni, da bi bili doma, in premalo bolni, da bi bili v bolnišnici. Nekateri se po bivanju v negovalni bolnišnici vrnejo domov, drugi imajo srečo in dobijo mesto v domu za ostarele, za tretje je žal to zadnja postaja v življenju. Zato me do divjega besa spravlja dejstvo, kakšno sramoto za bivanje teh ljudi si dopuščata moje mesto in moja država. In še več – kako sramotno je, da ne zgradijo negovalne bolnišnice, ki bi bila dovolj velika za vse, ki potrebujejo tako nego. Teh pa bo vse več, ker že grlice na strehi grulijo, da postajamo družba starostnikov.
Če samo pomislim, s kakšnim pompom so leta 2011 odprli negovalno bolnišnico. Dogodek je še vedno zaveden na straneh Mestne občine Ljubljana kot velik uspeh, saj ima status izvedenega in se z njim lahko hvalijo. Pomemben zaznamek na strani je, da je bil rok izvedbe odprtja negovalne bolnišnice zastavljen pred lokalnimi volitvami leta 2006. Saj veste, to je leto, ki se bo z zlatimi črkami zapisalo v zgodovino Ljubljane, ker je na teh volitvah župansko lento prevzel Zoran Janković. Po otvoritvenih trepljanjih po ramenih je negovalna bolnišnica šla v pozabo. Vsi načrti o obnovi so romali v predale. Država je sicer v začetku letošnjega leta naročila projekt za izvedbo prenove negovalne bolnišnice, a na javnem razpisu niso izbrali ponudnika. Ljudje pa še vedno bivajo v tistih grozovitih sobah.
Vseeno mi je, ali je za razpadajočo negovalno bolnišnica kriva država ali mesto. Pravzaprav je tako, da si eni in drugi zelo radi v mnogih zadevah podajajo odgovornost. V tem večnem pingpongu med državo in mestom je podoba negovalne bolnišnice dobesedno shirala. Kot vpitje izgubljenega v puščavi pa je opozarjanje Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, ki je pred nekaj dnevi javnost ponovno opomnila, da so negovalne bolnišnice nuja, ker so v »povsem nedopustnem položaju danes predvsem starostniki z večjimi negovalnimi potrebami, kjer oskrba v domačem okolju ne pride v poštev, hkrati pa domovi za starejše zaradi neustreznih normativov vse pogosteje ne morejo prevzeti odgovornosti za zagotavljanje kakovostne in varne strokovne oskrbe«.
Vsak dan se s kolesom peljem tudi po Vidovdanski ulici mimo zelenega pročelja dijaškega doma, lahko bi rekli le streljaj od Vrazovega trga. Prav ta stavba je bila zgrajena za ljubljansko hiralnico svetega Jožefa, s katero se je mesto postavljalo pred skoraj 150 leti. Vodile so jo sestre usmiljenke svetega Vincencija Pavelskega. Ko so leta 1876 odprli hiralnico, so v Slovenskem narodu zapisali: »Človeštvo peša in od leta do leta se množi število bolnih revežev, katerih hude skrbi prizadenejo posameznim družinam in celim deželam.« Vsakršna podobnost s sodobnim stanjem je zgolj naključna. Nadalje so opisali, da so veliko stavbo zgradili in opremili s pomočjo »darov iz vseh krajev in vseh stanov«, a ker je bil projekt tudi po odprtju bolnišnice še vedno izjemno obsežen, je »odbor ljudomilov« pozival vse ljudi, še posebno tiste, ki tega še niso storili, naj darujejo za bolnišnico, pa čeprav bodo to male donacije. Ne nazadnje so uspeli hiralnico usposobiti, in to s ključem, ki bi mu dandanes rekli javno-zasebno partnerstvo, ki je omogočalo tudi brezplačno oskrbo.
Mesto in država bi se lahko kaj naučila iz zgodovine. Ko sem včeraj spet kolesarila mimo propadajoče sramote na Vrazovem trgu, se mi je porodila ideja, ki je v nasprotju z vsemi mojimi svetovnonazorskimi opredelitvami, a je očitno zgodovinsko upravičena: če država in mesto ne zmoreta spodobno organizirati in voditi negovalne bolnišnice, jo dajmo Cerkvi. Država bi jim lahko prišla naproti z zakonodajo, mesto s kakšno subvencijo, »ljudomili« z donacijami. V resnici je popolnoma vseeno, kdo zgradi in vodi negovalno bolnišnico, pomembno je, da je oskrba dostojna in človeku dostopna. Bojim pa se, da se to v tej deželi in tem mestu ne bo zgodilo in se bo verjetno tudi prihodnje leto na terasi negovalne bolnišnice na Vrazovem trgu bohotila zlata rozga.
