Če želite kdaj preizkusiti, koliko vas je v hlačah, vam predlagamo, da se namestite na sovozniški sedež dirkalnika za reli. Sami smo to storili pred leti. Občutili smo neverjetno mešanico adrenalina, strahu in tudi svojevrstnega navdušenja, a na to, da bi se zapeljali še enkrat, nismo pomislili. Priznamo, bilo nas je preveč strah. Ko človek pomisli na reli, seveda ne more mimo nje, lancie delte. Na relijih za svetovno prvenstvo je bila kraljica, saj sta po dva naslova prvaka slavila Italijan Miki Biasion in Finec Juha Kankkunen, skupno pa ji tekmeci niso bili kos na kar 46 dirkah. Zmag bi bilo verjetno še več, če se na Korziki z lancio delto S4 ne bi ubila Henri Toivonen in Sergio Cresto.
Kraljica zahtevnih cest
Zgodba o majhnem družinskem avtu, ki je na cestah zdržal tri generacije, se je začela septembra 1979, ko je bila delta prvič postavljena na ogled na salonu v Frankfurtu. Šlo je za petvratno različico, pod katero se je podpisal Giorgetto Giugiaro. Zanimivo, da so jo na Švedskem, Finskem in Norveškem kot posledico partnerstva tržili kot saab-lancio 600. Tudi zato, ker pri švedski znamki niso imeli dovolj finančnih sredstev za razvoj naslednika modela 96. Avto je danes rariteta, samo 12 naj bi jih še bilo na cestah. V času razvoja je imela delta kodno ime Y5 in pogon na prednji kolesi, dolžinska mera pa je bila 3,88 metra. Osnovni motor je imel moč 75 konjev, pogon je bil speljan prek 5-stopenjskega ročnega menjalnika. Sedma sila je delto sprejela odprtih rok, zato ni čudno, da je postala evropski avto leta 1980. Ne samo novinarji, tudi kupci so bili navdušeni. V prvem polnem prodajnem letu jih je našla 46.000, leto kasneje že 100.000. Ročnemu so dodali še 3-stopenjski samodejni menjalnik.
Novembra 1980 je sledila manjša prenova, po kateri je delta shujšala za 40 kilogramov, predstavili so tudi bolj športni različici – GT 1600 s 105-konjskim motorjem in HF martini, s katerim so se poklonili številnim zmagam na reliju. Bila je prepoznavna po beli barvi karoserije in modro-rdečih črtah ob strani, v notranjosti je imela Recarove sedeže v alkantari, na voljo pa je bila le za 150 izbrancev. Dne 9. marca 1984 je s tekočega traku tovarne v Chivassu zapeljala že 200.000. delta, ki je imela opcijsko kot prva lancia tudi štirikolesni pogon, različica HF 4WD pa se je hvalila z zmogljivim, 165-konjskim motorjem in je bila kot nalašč za reli. Le nekaj mesecev po predstavitvi, ob koncu relistične sezone 1986, so zaradi nesreč ukinili deltin razred B, razred A, v katerega so jo dobesedno prisilili, pa je prinašal novost, da je za homologacijo potrebna letna proizvodnja najmanj 5000 enot. Prodajalcem lancie je uspelo (tudi zavoljo relija so v prvi polovici leta 1987 proizvodnjo na domačem trgu povečali za 42 odstotkov), kako zelo hitra je, pa je leta 1987 potrdil Juha Kankkunen, ki je postal svetovni prvak, potem ko je izmed 13 dirk na devetih slavil zmago. Tudi različica integrale 16v je bila zasnovana za reli, turbomotor z močjo 200 konjev pa je zadoščal za maksimalnih 220 km/h in pospešek 5,7 sekunde do stotice. Lancia je še vedno kraljevala na svetovnem prvenstvu in ga kot konstruktor v sezoni 1992 osvojila še šestič zapored. Toda po neuspešni sezoni 1993 so odgovorni napovedali, da je udeležbe na relijih konec. »Delta je bila moj najljubši dirkalnik Lancie, njena moč je bila v ljudeh, bili smo kot tesno povezana družina. Mehanik je napotke dobil tudi neposredno od vodje Cesareja Fioria. Imeli smo tudi odlične dirkače. Pogosto so se med seboj borili za zmage, toda bolje je bilo hkrati imeti več prvakov kot nobenega,« se spominja Nini Russo, dolgoletni vodja tovarniške ekipe Lancie v reliju.
Le 20 za 297 tisočakov
Nuova delta so poimenovali drugo generacijo, ki je prodajno pot začenjala maja 1993, njena osnova je bil fiat tipo. Kupcem so bili na voljo številni motorji z močjo od 76 do 142 konjev, v turborazličici celo 186. Zavorna pomoč ABS je bila serijska. Govorice o trivratni različici so postajale vse glasnejše in leta 1995 so jih uresničili, avto pa poimenovali HPE. Ni se ravno najbolje prodajal, tudi sicer je prodajna moč delte vse bolj usihala, dokler se leta 1999 niso odločili za konec proizvodnje, morebitne naslednice pa niso predstavili. Toda ime delta je vendarle imelo moč in ugled, kar so pri Lancii dojeli septembra 2006, ko so obudili ime in predstavili tretjo generacijo, ki je bila sprva kot koncept na ogled na filmskem festivalu v Benetkah. Njen bližnji sorodnik je bil fiat bravo. Na testnih trčenjih EuroNCAP je leta 2008 prejela maksimalnih pet zvezdic za varnost potnikov, le tri za varnost otrok in dve za varnost pešcev. Znamko Lancia so znova začeli tržiti v Skandinaviji, Rusiji in Turčiji, a je delta na cestah zdržala le šest let. »Kupil sem jo staro štiri leta. Sprva sem vrgel oko na subaru imprezo, ko pa sem videl delto integrale in se z njo zapeljal, dileme ni bilo več,« pravi Steve Gales, od leta 1998 ponosni lastnik. Avto uporablja vse leto. »Osnovni servis opravim kar sam. Če pa se odločate za nakup, bodite pozorni na nekatere specialne izvedenke, ki znajo biti drage, saj jih le redko uporabljajo, zato lahko skrivajo mehanske okvare. Ne glede na to, za katero različico delte se odločite, pa ne kupujte tiste z volanom na desni. Občutek med vožnjo ni pravi.«
Lani je majhen italijanski proizvajalec Amos zasnoval moderno različico delte integrala, ki jo je poimenoval delta futurista. Moč so ji povečali na 330 konjev, tehtala je vsega 1250 kilogramov. Proizvedli so jih 20, na listku s ceno je bilo izpisanih astronomskih 297.000 evrov.
