Določeni avtomobili, ki so na trgu prisotni dlje časa, z več generacijami, morajo v svojem življenjskem ciklusu prehoditi kar pestro pot, da si ustvarijo ime oziroma da nanje večina gleda s spoštovanjem, ki si ga njihovi razvojniki želijo že, ko izdelek prvič zapelje na ceste. Določenim, ki imajo na nosu logotipe znanih, desetletja uveljavljenih znamk, je seveda pri tem bistveno lažje, saj sta jim tovrstno spoštovanje in ugled postavljena že v zibko, zaradi česar morajo res pošteno brcniti mimo, da ga zapravijo, drugim je precej težje in se morajo od prvega dne bojevati na vsakem koraku. Takšno zgodbo ima za seboj tudi kia ceed, nemara celo najbolj tipičen tovrstni predstavnik ta hip.
Ko so ga leta 2006 kot korejski avto, zasnovan izključno za evropske ceste, vrgli med trop lačnih volkov golfovega razreda, ga sprva nihče ni jemal pretirano resno, a si je kaj hitro pridobil spoštovanje in veliko število kupcev, ki so spoznali njegove dobre plati in zamižali na eno oko pri nekaterih ne tako dobrih. Porodne težave pač. No, z leti je bilo teh »ne tako dobrih« stvari vedno manj. Pri drugi generaciji (2012) smo jih tako poiskali že precej težje, ko je lani na trg zapeljala tretja, pa smo upravičeno pričakovali, da teh, vsaj očitnih, ne bo več in se bomo kvečjemu zapičili v kakšno malenkost. In natanko tako je tudi bilo. Kia ceed v novi generaciji je tako ugleden in spoštovanja vreden avto v s konkurenco izjemno zasedenem razredu – tak je tako v kombilimuzinski kot karavanski različici. Še posebej v karavanski.
Ne verjamete? No, za nekatere bo nemara dovolj že podatek, da ta 4,6 metra dolg štirikolesnik premore nič več in nič manj kot največji prtljažni prostor v razredu. Gromozanskih 625 litrov je namreč njegova osnovna prostornina, pravilne oblike in nizek nakladalni rob pa ga naredijo še posebej priročnega in uporabnega. Kar je ob tem dobrodošlo, pa je, da je ogromen zadek skupaj s prostorno potniško kabino zapakiran v privlačno zunanjost, ki ne deluje prav nič škatlasto, kar bi morda kdo pričakoval ob omenjenih številkah, temveč atraktivno, dinamično. Zaradi tega bi mu pripisali celo manjše mere, kot jih dejansko premore.
No, tega medtem zagotovo ne moremo trditi za vožnjo. Karavanski ceed (uradno nosi priponko SW) vozniku namreč zaradi udobnih sedežev, obnašanja na cesti, kakovostnih materialov in vsega ostalega pričara občutek, da sedi za volanom avtomobila, ki bi ga zlahka uvrstili v razred višje. Na tem področju je ceed dejansko odrasel, saj ni več sledu o kakšnih poceni materialih, špranjicah ali slabo spojenih stikih, vse je na ravni najkakovostnejših in najuglednejših tekmecev. Se pa od nekaterih najnovejših ceed vseeno razlikuje po tem, da vztraja pri sistemu upravljanja različnih nastavitev s pomočjo kar precejšnjega števila gumbov in stikal. V to bi se seveda zagovorniki »prečiščevanja« armaturne plošče in minimalizma znali zapičiti, zagotovo pa bi vsi kaj hitro priznali, da je tak način še vedno daleč najpriročnejši in najenostavnejši za uporabo ter ne nazadnje med vožnjo najvarnejši. Kakor koli, med vožnjo je ceed udoben avtomobil, pregleden, v ovinkih dovolj okreten in dinamičen, vse skupaj pa nekako uravnava tako, da bistveno ne izstopa po ničemer, s čimer zadane okus najširšega spektra voznikov. Za domala optimalno izbiro se izkaže tudi 1,6-litrski dizelski motor s 136 konji (100 kilovati), ki avto denimo do stotice pospeši v 10,4 sekunde, porabil pa nam je zelo zmernih dobrih 6 litrov goriva na 100 kilometrov.
Jasno, k dobremu občutku je pri vsem skupaj pripomoglo tudi dejstvo, da je bil testni ceed opremljen z opremo GT-line, ki ga z nekaterimi dodatni naredi privlačnejšega, ob tem pa ponuja domala vse, kar od takega avta dandanes pričakujemo. Res je, da je osnovna cena za takega ceeda SW po ceniku precej visoka, a na 29.790 evrov že v osnovi ponujajo 3200 evrov popusta, ob tem pa še dodatne glede financiranja in podobno. S tem je vse skupaj videti bistveno prijaznejše.
