V Zlatem holokavstu so primeri, kako prav mladoletni dobijo največjo »obtežitev«, največji pomen, starejši od 30 let pa 0 – so torej povsem nezanimivi, saj nihče več ne začne kaditi takrat. Daleč od tega, da bi ugrabitev demokracije, ki smo jo 1. 7. komaj preprečili, dobila ustrezno pozornost medijev in epilog (en sam medij je temo dobro pokril), saj nihče od poslancev, ki jih je tobačna industrija »prepričala«, ni primeren za delovanje v odboru za zdravstvo. Zanimivejše je vprašanje, kako da kljub napredni zakonodaji še vedno kadi četrtina Slovencev? Gre za proces, ki žal ni tako hiter, kot bi si želeli. Odgovorni za to področje na ministrstvu za zdravje in NIJZ že dolga desetletja ne kažejo prave ambicioznosti. Na mestu bi bilo utemeljeno postaviti vprašanje, ali ne gre za sabotiranje tega izjemno pomembnega področja, kjer bi že en »napačen« posameznik to lahko razkrinkal.

Naj navedem le očitne sabotaže: v vsej zgodovini ni Slovenija imela niti ene prave državne javnoizobraževalne kampanje na to temo (primerjajte s prometno varnostjo, ki terja 40-krat manj žrtev, a ima stalne kampanje), dvigi cen so bistveno premajhni, vedno le za 10 centov, kar še olajša izigravanje namena podražitev in oglaševanja cen. Najbolj boleče pa je, da vsakodnevno mladoletniki nezakonito kupujejo tobačne izdelke, namesto obvezne identifikacije in takojšnjega odvzema licence v primeru prodaje mladoletnim in kazenskopravnih sankcij pa imamo spet sistem, ki se ga namerno izigrava kot po drugih balkanskih državah. Prodaja cigaret (trde droge, pripomočka za dovajanje nikotina) mladoletnim osebam je zaradi predvidljivih in strašnih posledic zločin, ki ga niti približno ne obravnavamo dovolj resno.

Kdo je za to odgovoren, da že desetletja TIRS deluje popolnoma neučinkovito? Ali bo KPK končno naredila kaj na tem področju? Naši učenci v osnovnih šolah ne izvedo praktično ničesar o največji zdravstveni nevarnosti – to je bežno omenjeno v kakšni uri proti koncu devetletke. Je pa zato že v 5. razredu v učbeniku za slovenščino založbe Rokus Klett zgodbica Ni bil požar, ki perfidno oglašuje kajenje. V predlagani vaji za to šolsko uro naj dva učenca kar zaigrata prizor, kako zaprositi odraslega za ogenj? To je komisija za učbenike »spregledala«. Takšnih primerov je na žalost še veliko, da ne omenim neštetih prizorov oglaševanja kajenja v filmih, na družbenih omrežjih in v gledališčih. Seveda bi bilo drugače, če bi javnost dobila kdaj nasprotne informacije, a jih žal ne dobi. Ali ste že videli prikazano realnost posledic kajenja ali kakšno zgodbo bolnika? Naši mediji to do zadnje podrobnosti skrivajo, tudi ko umirajo najbolj znani estradniki ali športniki.

Slovenija že ima prvi izobraževalni videoposnetek Pljuča so kot goba (izvira iz Avstralije), a kaj, ko se ne podpre predvajanja… Tukaj lahko najdemo odgovor, zakaj kljub navidezno napredni zakonodaji še vedno capljamo za razvitim svetom in zakaj po nepotrebnem vsak dan umre 10 Slovencev in Slovenk. Osebno verjamem, da bo do leta 2030 konec prodaje tega najsmrtonosnejšega izdelka tudi pri nas tako kot v razvitem in naprednem svetu.

Luka Šolmajer, Ljubljana