Certificirana nadzornica za varnost na otroških igriščih in igralih je prepričana, da odrasli, ki znajo dati svojim otrokom dobro osnovo razumevanja igre, zmanjšajo stres, ki nastopi, ko se otroci vključijo v družbeni sistem, sistem izobraževanja in kasneje dela, življenja. »Učitelji, naloge, testi … Vse to je lahko za otroka stresno. Lahko pa tudi ni! Če so se v otroštvu dobro igrali, bodo otroci tudi težje izzive v šoli razumeli kot igro – zabavno igro pridobivanja novih izkušenj.«
Andreja je preglednica otroških igrišč in pogosto sodeluje v evropskih komitejih, kjer se oblikujejo mednarodni standardi za varna igrišča. »V nekem trenutku sem videla, da se razumevanje igre v Sloveniji niti približno ne more kosati s tistim v Evropi. Razumevanje pomena igre, ustvarjalnosti otroških igrišč … tukaj smo v Sloveniji res zaostajali. Pomislila sem, da je treba vzpostaviti organizacijo, ki bo zbirala in razširjala informacije o tem, kakšen je pomen igre za otroka in kako moramo igro razumeti odrasli.«
Starši kot helikopterji
Ko pomisli na svoje otroštvo, se Andreja najprej spomni vseh lumparij, ki jih je naredila. In razumevajočih staršev. »To ne pomeni, da jih kdaj nisem dobila po riti, ker sem domov prišla umazana ali raztrgana, a staršema sem neizmerno hvaležna, da sta mi dovolila raziskovati. Danes so starši kot helikopterji. Brenčijo okoli otroka, mu vse prepovedujejo in ga obravnavajo v rokavicah. Sploh ne razumejo, kako na ta način prikrajšajo svoje otroke! Prikrajšajo za pridobivanje lastnih izkušenj.«
O helikopterskih starših (in še čem) Andreja na spletni strani Zavoda za varno igro redno piše kratke prispevke, ki odrasle spodbujajo, da se znova naučijo igrati. In da, recimo, svojim otrokom od časa do časa pustijo tudi pasti. »Neuspelih poizkusov, poškodb in bolečin se v svojem življenju vsi spominjamo. In to z namenom - da se učimo! Zato je za razvoj otroka pomembno, da pade, se udari, tudi če si kaj zvije ali zlomi ... Saj se bo pozdravilo! Na ta način otrok razvija svoje sposobnosti, spoznava, kako se zavarovati oziroma obvarovati, da se podoben dogodek ne ponovi.«
Pri tem Andreja piše kot strokovnjakinja in kot mama. »Če grem na igrišče kot strokovnjakinja, moram poskrbeti, da se tehnične nepravilnosti, potencialne nevarnosti, odstranijo. Zato morajo imeti oblikovalci otroških igrišč ustrezno strokovno znanje in ustrezno opremo. O tem se v Sloveniji še vedno premalo govori: igrišče mora biti varen poligon za učenje otrok. Takoj za tehničnimi lastnostmi pa je zelo pomembna vloga staršev in skrbnikov. Da razumemo, kaj pomeni naša vloga pri razvoju njihovih sposobnosti prek igre.«
Pazi! Pazi! Ne!
»Zelo pogosto na igriščih kričimo: »Pazi, ne to! Pazi! Pazi! Ne!« In tukaj se zaključi. Ne povemo pa, na kaj mora otrok paziti. Otrok nima znanja, da bi vedel, zakaj je odrasla oseba rekla »Pazi!« Pogovarjati se je treba o nevarnostih. Ta drugi del, ki ga največkrat zamolčimo, je bistven. Kot mati se z otrokom pogovarjam. Ko me vpraša: »Mami, lahko splezam na drevo?«, rečem: »Ja, če boš znal sam priti dol. Sam pomeni brez moje pomoči.« Neverjetno je, kakšno sposobnost ocenjevanja svojih sposobnosti imajo otroci. Otrok nato poskusi, gre, ne gre, in če ne gre, gre poskusit kaj drugega. Otroka ne smemo dajati na podest in mu lajšati izzivov. Sam mora splezati, kamor želi, da dobi koordinacijo telesa, da osvoji tisto, kar si je zadal za cilj.«
Pri Zavodu za varno igro tako redno iščejo načine, kako govoriti z odraslimi, ki skrbijo za ali pa spremljajo igro na otroških igriščih. Redno izvajajo izobraževalne programe in usposabljanja, tudi vzgojno-izobraževalnih delavcev, pa staršev in političnih odločevalcev, recimo prek predavanj iz sklopa Gibanje – tveganje - varnost. Odrasle osveščajo o tem, da so njihove vloge pri igri otrok različne. Vloga starša je drugačna od vloge učitelja. Pri tem jim pomaga tudi nova maskota, Zdravko, ki hodi na igrišča, kjer se zadržujejo otroci, in jih vabi k aktivnostim. »Najbolj smo osredotočeni na gibalno-socialno veščino otrok, da prek skupinskih aktivnosti razvijajo občutek za skupnost in za gibanje.«
Ja, skupnost. Otroška igrišča so prva učilnica medsebojnih človeških odnosov, osrednji prostor socializacije. Pri Zavodu za varno igro na sodobnih igriščih opažajo vedno večjo težnjo k individualnosti. Otroci ne znajo več deliti vlog, ne znajo delovati v skupini, ne znajo razumeti, da si enkrat prvi, drugič pa pač nisi prvi, ker so doma, za svoje starše, vedno prvi in edini. »Če se želimo vživeti v neko skupnost, se moramo naučiti sobivanja. Sobivanje pa pomeni ne samo generacijsko, ampak tudi medgeneracijsko. Predvsem v urbanih naseljih opažamo, da tretje generacije niso več tako strpne do prve ali druge generacije, nimajo več razumevanja za otroški direndaj. Pozabljajo, da so tudi oni bili starši in da otroški direndaj v prostor vnaša živost, iskrenost. Našemu bivanju daje dušo.«
Andreja, a obstaja idealno igrišče? Andreja se glasno zasmeji. »Cela Slovenija je idealna! Ko se pogovarjam s strokovnjaki, ki k nam prihajajo na konference, so presenečeni nad barvitostjo našega okolja, nad raznolikostjo, nad zelenimi površinami, ki jih ne znamo izkoristiti. Cel prostor je igrišče!«
In idealna igra, Andreja? Igra s sinom. Nenačrtovana.
