Žal se ne moremo veseliti in ne moremo biti zadovoljni, ne z delom poslancev doma ne z delom v evropskem prostoru. Vsakodnevne novice v tisku nas lahko samo prepričajo, kako ne znamo izpeljati nobenega večjega projekta. Vsak načrt o njem se sprevrže v maratonsko prepiranje v parlamentu in zamujanje ali neznanje pri izkoriščanju evropskih sredstev ter nenadzorovano porabo lastnih.

Medtem ko naši sosedje Hrvati gradijo mostove z 80-odstotnim deležem evropskih sredstev in ko evropska komisarka Margrethe Vestager pomoči njihove države pri graditvi plinskega terminala nadvse razumevajoče ne šteje za kršitev pravil konkurence in evropska komisija arbitražni sporazum jemlje kot nekaj, kar je brez pomena in obvez, se naši izvoljenci parlamenta prepirajo in razen sebe ne vidijo ničesar.

Še več: prav nedostojno so si zamislili, da si bo državni zbor sam določal svoj proračun (Dnevnik, torek, 30. 7. 2019). Pri vseh tisočih evrih mesečno, ki jih dobijo brez vsakih pogojev o uspešnosti in odgovornosti.

Potem se vprašaš, kje je vest vseh teh poslancev in ne nazadnje tudi predsednika vlade Marjana Šarca, ki so vsi pozabili na upokojence. Zanje denarja pri še tako pozitivnem proračunskem stanju permanentno ni ali pa ga je le za miloščino.

Čas je, da se državljani oglasimo in zahtevamo pojasnila, kaj so naši izvoljenci (razen zase) sploh naredili, in čas je, da tudi zanje začnejo veljati pravila o uspešnosti in odgovornosti.

Zapravljanje denarja za razna srečanja in druženja evropskih politikov na Brdu ni dalo nobenih rezultatov. Slovenija je in ostaja edini, vzorčni primer za EU, kako je treba vestno izpolnjevati njena pravila, kako je treba ubogati, kimati in poslušati.

Žalostna zgodba. Takšne države si na plebiscitu 23. decembra 1990 mnogi zagotovo nismo želeli.

Mira Kofler, Škofja Loka