#intervju Atletinja Maja Mihalinec: Rada bi prehitela Alenko Bikar

Vsaka zmaga je nekaj posebnega. Veseli me, da sem po poškodbi državna prvakinja v vseh treh sprinterskih disciplinah, na 60, 100 in 200 m. Sicer so moje ambicije mednarodne.

Poškodbe z ahilovo tetivo so se vlekle od študija v ZDA. Tedaj je šlo za tako imenovano normalno vnetje, ki je zaradi naporov pri atletih pogosto. Leta 2015 in 2016 je bilo vse težje. Več in bolje sem trenirala ter s tem obremenjevala telo. Prišlo je do kroničnega vnetja, ki je preraslo v resnejšo poškodbo. Skušala sem se pozdraviti z raznimi fizioterapijami in metodami preteklosti. A ni šlo, saj standardne terapije niso več pomagale. Ko sem dobila diagnozo, da se mi je tetiva na rastišču natrgala in da imam haglundovo deformacijo, sem se odločila za operacijo, saj sem morala odstraniti kost, ki mi je rasla v tetivo.

Operirana sem bila predlanskega oktobra. Lanskega maja sem se že skoraj vrnila v tekmovalni pogon, a sem staknila še eno poškodbo na isti tetivi, sicer na zgornjem rastišču. Znova sem izgubila celo sezono, kljub temu pa sem ves čas trdo trenirala. Nisem sicer tekla, a sem bila vsak dan v fitnesu, v glavi pa ves čas razmišljala o vrnitvi. Zato dobri dvoranski rezultati po vrnitvi niso bili naključni. Zelo je pomagalo, da si z ekipo na treningih večkrat pripravimo tekmovalno vzdušje. Zato mi vrnitev na tekme ni pomenila velikega šoka.

Letos je ekipa malce pomlajena. V njej so Zala Istenič, Alja Sitar, Manca Starašinič, Ukrajinka Vladislava Tukaj, Črnogorec Luka Rakić, pogosto prihajata tudi Srba Maja Čirić in Emir Bekrić.

Izkoristila sem možnost, da sem zaradi poškodbe podaljšala delovno dobo za eno leto. Po drugi poškodbi so mi odobrili izredno polletno podaljšanje. Delodajalec mi je šel na roko, da mi je podaljšal bolniški staž do dvoranskega evropskega prvenstva, kjer sem z uvrstitvijo v finale in šestim mestom na 60 m znova izpolnila kriterij za zaposlitev.

Ko je Mednarodna atletska organizacija določila norme za nastop na svetovnem prvenstvu, smo atleti doživeli šok. Nismo pričakovali tako strogih kriterijev. Potem sem si rekla, da treniram zato, da napredujem, da izboljšam osebne rekorde. Trener mi je dopovedal, da so zahtevane norme s trdim delom dosegljive. Lov na normi je sicer psihološko naporen. Zdi se mi, da okolica vrednoti rezultate na podlagi zahtevanih kriterijev. Zavedam se, da vso sezono dosegam dobre čase in sem nanje ponosna. Z njimi bi zlahka izpolnila normo za nastop na zadnjih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.

Z Đorđevićem sodelujeva od leta 2013, ko sem se vrnila s študija v ZDA. Pravzaprav sva sodelovala že leto prej. Pod njegovim vodstvom le napredujem. Je izjemen strokovnjak. Od njega sem se ogromno naučila. Pod njegovim vodstvom na atletiko gledam drugače. Bolj razumem posel, s katerim se ukvarjam. Za vsako vajo vem, zakaj jo moram narediti, saj je vsak trenerjev nasvet znanstveno podprt. To pripomore k motivaciji na treningu, saj v najtežjih trenutkih vem, zakaj se trudim.

Na 100 m bo v Katarju tekmovalo najboljših 48 sprinterk, na 200 m celo osem več. Za zdaj mi na svetovni lestvici kaže dobro. Moj cilj ostaja izboljšanje osebnih rekordov ter izpolnitev zahtevanih kriterijev za nastop na največjem tekmovanju. Moja najmočnejša disciplina ostaja 200 m, saj sem v njej lahko v svetovnem merilu bolj konkurenčna. Poleg tega imam na pol stadionskega kroga več rezerv, saj mi doslej še ni uspel optimalen tek. Veseli me, da sem v Evropi konkurenčna tudi na 100 m, kjer mi je dala zagon uspešna dvoranska sezona.

Rekorda Alenke Bikar imam zapisana v možganih. Alenka je bila zelo uspešna športnica, ki je dosegla veliko odmevnih dosežkov v svetovnem merilu. Želim si, da bi izboljšala njena najboljša časa. Verjamem, da lahko cilj izpolnim že v letošnji sezoni. Na državnem prvenstvu v Celju sem na 100 m že tekla hitreje, a s premočnim vetrom.

Atletika je v težkem obdobju. Zdi se mi, da je prepoznavnost najboljših športnikov manjša, kot je bila nekoč, čeprav svetovni rekordi niso več tako redki. Norme za nastop na velikih tekmovanjih so vse ostrejše. Z njimi Mednarodna atletska organizacija stremi k še tršemu delu, da atleti ves čas iščemo svoje limite. S strogimi normami so rezultati v globalnem merilu boljši, športniki pa smo kljub temu manj prepoznavni. Razvija se oprema, ki pripomore k boljšim rezultatom. Vse več je tudi strokovnega znanja. Žal pa težko rečem, da se je kaj spremenilo v slovenski atletiki. V Ljubljani denimo treniramo v enakih pogojih, kot so atleti pred več kot dvema desetletjema. Zato menim, da smo slovenski atleti dobri, da kljub takšnim pogojem premikamo rezultatske meje. Problem v Sloveniji je tudi, da mladi in obetavni športniki hitro vidijo, da kljub morebitni uspešni atletski karieri, od tega ne bodo bogato živeli. Zato se odločajo za druge športe.

Problematiko poznam, v vsebino pa se nisem nikoli poglabljala. Če je šlo pri ruskih atletih za sistemsko zlorabo dopinških pravil na ravni države, je prav, da so kaznovani. Po drugi strani Rusinje v sprintu v zadnjih letih niso preveč dominantne, zato ob njihovi odsotnosti nisem nič lažje prihajala do boljših rezultatov.

Doping je problem športa in proti njemu se je treba boriti. Moti me, da je beseda doping tako zelo povezana z atletiko, da dela škodo tako športni panogi kot športnikom. Afere prekrivajo pozitivne stvari in dosežke, ki so prigarani na pošten način. To je krivica.