Nabirka v TNP?

Vsepovsod po svetu so lepi in zanimivi kraji, vredni ogleda, in običaj je, da prišleku, turistu v teh krajih tudi nekaj ponudijo, mu razkažejo znamenitosti in lepote, mu o njih veliko povedo v številnih svetovnih jezikih in to, se ve, potem tudi upravičeno zaračunajo. Pri nas žal še nismo tako daleč. Res je, da na veliko govorimo o nekem namišljenem petzvezdičnem turizmu, za katerega smo verjetno nekje slišali, in že iz tega bi menda morali kovati dobiček. Toda na žalost so tudi v turizmu ekonomske in zdravorazumske zakonitosti, ki bi se jih morali zavedati predvsem v turizmu, torej da se na gostu kar tako »na suho« ne da kovati dobička. Toda žal, kot kaže, v slovenskem turizmu tudi tega še niso vzeli, z izjemo slovenskega bisera Postojnske jame, ki s svojim svetlim zgledom in kljub velikim uspehom in doseženim presežkom ne prodre v našo širšo miselnost.

Naj se v tem svojem razmišljanju povrnem na Gorenjsko, tipično območje v Sloveniji, kjer je narava na kupu ustvarila veliko lepot in čudes, ki že stoletje in več kličejo k ogledu turistov in popotnikov iz širnega sveta; naj tu omenim le Bled, Bohinj, Kranjsko Goro in poti v doline iz teh krajev. Moteče pa je, da bi radi posamezniki iz teh krajev ali tamkajšnje turistične organizacije pa tudi v Triglavskem narodnem parku (TNP) te kraje spremenili v svoje kraljevine, geta, v katera bi imeli vstop le tisti z najdebelejšimi denarnicami, druge pa bi pustili z avtomobili vred daleč zunaj.

V sobotnem Dnevniku 20. julija sem prebral članek z naslovom »Bi vstopnina v TNP in cestnina čez Vršič preprečila gnečo?«, v katerem vodstvo TNP razmišlja, kako bi prelisičili našo zakonodajo, ki Direkciji RS za infrastrukturo narekuje, da na glavnih in regionalnih cestah, ki spadajo med necestninske ceste, ni nobene pravne osnove za pobiranje cestnin. Zato upam, da veljakom v našem TNP še dolgo ne bo uspelo za nič dela od naših avtomobilistov izvleči še zadnjega evra.

In zdaj razmišljajo, preučujejo, modrujejo in se naprezajo, kako bi izumili neki nov način, s katerim bi turistom čim bolj omejili prevoz prek Vršiča v dolino Soče, za naš davkoplačevalski denar naročajo študije z nalogo izvedbe prikritih meritev in analizo hitrosti ter hrupa in na osnovi tega načrtujejo tehnične ukrepe za umirjanje prometa. Upravičeno se sprašujem, ali v Sloveniji res ni nikogar, ki bi to lahko ustavil.

Ali se v TNP sploh zavedajo, kaj je njihova osnovna naloga, za kaj so bili ustanovljeni? Ali so sploh še potrebni? Zakaj ne poskrbijo za asfaltiranje ceste v dolino Vrat in tamkajšnje čiščenje grmovja na parkirišču, da bi bilo malo več prostora? Brez velike škode bi lahko poskrbeli tudi za povečanje parkirišča na prelazu Vršič. Enako velja za pristop v dolino Tamar, sploh zdaj, ko je urejena Planica, ki je zanimiva tudi poleti. Kaj čakajo s sanacijo po mojem mnenju zavožene čistilne naprave sredi TNP, pri koči Triglavskih sedmerih jezer, kaj čakajo s posegi na poti čez Komarčo proti Sedmerim jezerom? Pa ne bom več dalje našteval, saj je tega, kar bi morali postoriti, za cel časopis.

Cesta čez Vršič je sicer preobremenjena le največ štiri mesece na leto, in še to le ob koncih tedna, podobno je s cesto v dolino Vrat, enako velja tudi za cesto na Mangartsko sedlo, ki je domala tri četrt leta zaradi zasneženosti neprevozna. Kaj pa mi, preostali prebivalci Slovenije, predvsem tisti, ki smo doma ob cestah, ki so s prometom zatrpane vse leto? Ali za nas ne bi bilo treba naročiti meritev hrupa in onesnaženosti zraka, omejiti čezmernega prometa in odpraviti ovir, ko nekateri ne morejo več niti domov, ne da bi prej stali v nepretrgani koloni in se po polžje premikali?

Kako lepo bi bilo v Sloveniji, če bi k vsaki stvari, tudi k varovanju TNP, pristopali razumsko, zdravopametno in strpno. Ne pa samo razmišljali, kje bi kaj zaprli, komu bi kaj onemogočili, od koga bi kaj brez dela iztržili in celo (kar je zame popolnoma nerazumljivo) planincem in turistom odrejali, kdaj in kam lahko gremo, koliko nas bo to stalo, tako da samo še gledamo v denarnico in se sprašujemo, ali smo vse to sploh zmožni plačati. Ponovno sprašujem vodstvo TNP, ali res lahko brez omejitev in zdrave kmečke logike odrejajo pota po TNP, parku, ki ga navsezadnje vzdržujejo slovenski davkoplačevalci.