Ljudje sebi podobne iščemo na različne načine in vsak po svoje. Eni po značaju, drugi po navadah, tretji po hobijih, četrti se sprašujejo, ali morebiti nimajo nekje na svetu dvojnika. Jerico Laznik pa muči radovednost druge sorte. Muči jo to, koliko ima v domačem kraju, v regiji in v Sloveniji soimenjakinj, torej koliko je Jeric. Gospa ni ostala zgolj pri razmišljanju in ugibanju o tem, ampak se je zadeve lotila tudi čisto konkretno.
»Že nekaj let sem se igrala z mislijo, da se srečamo Jerice iz domačega Hrastnika. Nekaj je verjetno na tem, da imam rada slovenska imena in da mi je moje všeč,« pravi o tem Jerica Laznik. Najprej se je zasukala v domačem kraju in sosednjih Trbovljah in Zagorju. Našla je kar nekaj soimenjakinj, ne le Jeric, ampak tudi tistih, ki imajo izpeljanke iz tega imena, kot so Jera, Jerca, Jerčk, Jedert. Dekleta so se uradno prvič srečala pred skoraj štirimi leti. Od takrat se srečujejo občasno v različnem številu. Enkrat jih je več, drugič manj, a se vedno razveselijo druga druge. »Res škoda, da gredo Jerice počasi v pozabo. Mogoče bomo ime z našimi srečanji ponovno uspele dvigniti na raven iz petdesetih let, ko so ob rojstvu poimenovali Jerica kar 166 deklic, v zadnjih letih pa se jih je v Sloveniji rodilo samo 8. Zato smo se odločile, da odslej na naša srečanja vabimo tudi soimenjakinje iz vse Slovenije. Začele smo brskati tudi z nepogrešljivim facebookom in odziv nas je presenetil. Tudi če počasi, vsako leto nas bo več,« pove.
V načrtu izlet z avtobusom Jeric
Doslej so se srečevale neformalno, po glavi pa se jim je začela motati tudi ideja o morebitni ustanovitvi društva. »Zanimivo in prijetno je biti obkrožen s samimi Jericami vseh starosti, značajev in z vseh koncev,« razkrije svojo filozofijo. Dekleta, predvsem iz lokalnega okolja in regije, se srečujejo tudi na obveznih kofetkanjih, uradno srečanje pa imajo vedno konec junija, v času sivke, na Marnem pri Hrastniku v vrtnariji Napret. »Po novem bodo srečanja tudi v novembru in marcu, ker takrat Jerice godujemo. Rade bi organizirale kakšne izlete z avtobusom Jeric,« smeje pravi o načrtih. Sicer pa imajo na uradnih srečanjih tudi svoje predstavitvene stojnice.
Čeprav gre zadnje čase ime počasi v pozabo, jih je bilo po podatkih lani v Sloveniji 861. Največ v Podravju, 240, najmanj na Primorskem, kjer so jih našteli 14, v Zasavju pa 32. Jerice, ki se že srečujejo, so stare od 20 do 85 let, vse pa pravijo, da so posebne. »Že zaradi srečevanj, saj tovrstnih v Sloveniji pač ni ravno na pretek,« povedo. V vrstah soimenjakinj imajo tudi znane slovenske like. »Najprej mi pride na misel Jerica iz Kekca, ponarodela pesem Sirota Jerica, pa lik v Linhartovi komediji Ta veseli dan. Nismo me Jerice kar tako!« še poudari glavna Jerica. Najbolj se zabavajo ob čudenju drugih, kadar so na kupu in ko ena od njih zakliče: »Jerica!« »Da, prosim,« se v en glas oglasijo vse, zaradi česar ostali hudo debelo gledajo in nič ne razumejo, dokler jim ne razložijo. »Pa še potem ne verjamejo čisto,« je še dodala.
