Petinpetdesetletni direktor z nekoliko previsoko telesno težo in nekajletnimi potapljaškimi izkušnjami se s svojim prijateljem na sončen poletni dan potaplja ob razbitini ladje iz druge svetovne vojne, ki leži na globini 52 metrov. Med potopom postaneta postopno vse bolj zmedena, tako da popolnoma izgubita občutek za čas. Ko naposled preverita stanje merilnih naprav, direktor ugotovi, da je porabil že skoraj ves zrak iz jeklenke, zato mora v sili opraviti dvig na površje. Njegov prijatelj ima zraka še dovolj, tako da se proti površju dvigne postopno, s potrebnimi postanki.
Ob prihodu na površje najde direktorja, ki lebdi na gladini morja z obrazom, obrnjenim navzgor, in toži, da ne čuti več nog in ne more plavati. Prijatelju pove, da so se mu nekaj minut po prihodu na površje začeli pojavljati mravljinci in bolečine najprej v prstih obeh nog, se nato širili postopno proti kolenu in kolku, sledili sta popolna nemoč in odsotnost občutkov v obeh nogah in spodnjem delu trupa.
Resnične zgodbe, ki se ne končajo vedno srečno
Opisani dogodek je resnična zgodba potapljača, ki je preživel dekompresijsko bolezen (DB), imenovano tudi kesonska bolezen. Slednji izraz se je prvič uveljavil v 19. stoletju v ZDA in je označeval težave, ki so se pojavljale delavcem, ki so nekaj deset metrov pod gladino vode v posebnih zvonovih (angl. caisson) gradili temelje mostov (na primer Brooklynski most v New Yorku). Značilnost teh velikih zvonov je bil povišan zračni tlak, ki je preprečeval vdor vode v notranjost zvona. Večina delavcev je kmalu po prihodu na površje tožila zaradi bolečin v sklepih, zaradi česar so se krivo držali (žargonski izraz za to držo je angl. the bends), nekateri so imeli nevrološke težave, srbela jih je koža, imeli so težave z dihanjem, nemalo je bilo tudi takrat nepojasnjenih smrtnih žrtev.
Mehanizem dekompresijske bolezni
DB je posledica nenadnega prehoda posameznika iz okolja z višjim atmosferskim tlakom v okolje z nižjim atmosferskim tlakom. Tak primer je nenaden dvig iz morskih globin, lahko pa tudi visok polet z letalom brez dviga zračnega tlaka v kabini ali delo v vesolju v vesoljski obleki. Ob takšnem prehodu se v človekovem telesu ustvarijo plinski mehurčki, hkrati pride tudi do razširjanja plinov v votlih organih človeka, kar je posledica plinskih fizikalnih zakonov (boylov, daltonov, henryjev in charlesov zakon).
Proces lahko v grobem primerjamo z odprtjem steklenice gazirane pijače. Med proizvodnjo se polna steklenica pijače zapre pod zvišanim tlakom ogljikovega dioksida, torej je tlak plina v majhnem prostoru neposredno pod zamaškom in nad gladino pijače višji kot zunanji. To je tudi razlog za večjo količino raztopljenega ogljikovega dioksida v gazirani pijači. Ob odprtju steklenice z odpiračem navadno slišimo pisk plina, ki iz uide izpod zamaška, hkrati pa se v pijači pojavijo številni mehurčki, ki ustvarijo prijeten občutek, ko ta steče proti požiralniku.
Podobno se inertni plini raztapljajo v telesnih tekočinah in tkivih, ko je človeško telo v okolju z zvišanim atmosferskim tlakom, čemur pravimo tudi faza polnjenja ali saturacija organizma. Ob prehodu v okolje z nižjim atmosferskim tlakom pride od praznjenja ali desaturacije organizma. Pri nastanku DB sta pomembni predvsem polnjenje in praznjenje organizma z dušikom, saj je tega inertnega plina v zraku največ (78 odstotkov). Če je sprememba atmosferskega tlaka počasna, se dušik večinoma izprazni v pljučnih alveolih in ga izdihamo. Ob hitrih spremembah tlaka se dušikovi mehurčki tvorijo v telesnih tekočinah in solidnih organih ter ovirajo funkcijo tkiv zaradi zamašitve žil s plinskimi mehurčki (plinska embolizacija), mehanskega pritiska, vnetja, edema in poškodbe celične integritete.
Oblike dekompresijske bolezni
Simptomi in znaki DB se večinoma pojavijo od nekaj minut do nekaj ur po nenadnem zmanjšanju atmosferskega tlaka. Glede na stopnjo prizadetosti ločimo blago obliko (tip I), hudo obliko (tip II) in arterijsko plinsko embolijo. Pri blagi obliki se pojavijo srbenje kože, prasketanje kože zaradi tkivnih mehurčkov, rdeči izpuščaji, marmornate lise, redko ima koža pomarančni videz. Pojavijo se bolečine v mišicah in sklepih, najpogosteje v ramenih, pogosto tudi v kolenih, v predelu lopatic ter kolkih.
K tej obliki štejemo tudi prizadetost limfnega sistema, ki se kaže z vtisljivimi edemi okončin. Pri hudi obliki ima bolnik znake prizadetosti živčevja, dihal ali hipovolemičnega šoka. Pogosto je prizadeta hrbtenjača, kar se kaže z bolečinami v spodnjem delu hrbta, ki jim sledijo delna ali popolna paraliza spodnjih okončin (redkeje tudi zgornjih), motnje občutkov in nezmožnost odvajanja urina. Na živčno obliko kažejo tudi nenavadno močna utrujenost, motnja zavesti, epileptični napadi, slabost, bruhanje, vrtoglavica, motnje v govoru, sluhu in motnje vida.
Na prizadetost pljuč kaže bolečina v prsih, težko dihanje ali celo dušenje. Arterijska plinska embolija je zelo huda oblika DB, pri kateri v nekaj minutah po dvigu potapljača na površje pride do nenadnega vdora večje količine plina v pljučne vene, ki nato prek leve strani srca uide v sistemsko žilje in se zagozdi v srčnih, možganskih in drugih arterijah ter povzroči hude motnje v delovanju teh organov (na primer srčno in možgansko kap).
Dejavniki, ki vplivajo na pojav dekompresijske bolezni
Glede na podatke mednarodne potapljaške zveze DAN (angl. Divers Alert Network) se med potapljači po vsem svetu na vsakih 10.000 potopov pojavijo približno trije primeri DB. Da bi se potapljači temu izognili, že dolgo uporabljajo potapljaške tablice in potapljaške računalnike, ki omejujejo trajanje potopa na določeni globini. Še vedno pa približno polovica primerov DB nastane kljub upoštevanju teh tablic. Večja globina potopa, daljše trajanje in hitrejši dvig povečajo nevarnost nastanka te bolezni.
Ponovljeni potopi tveganje povečajo. Večja telesna aktivnost med potopom povzroči večjo absorpcijo inertnega plina v mišicah, kar hkrati pomeni večje tveganje za nastanek mehurčkov ob dvigu. Verjetnost poveča tudi postopno ohlajanje telesa med potopom pri potapljanju v hladni vodi. Letenje z letalom se odsvetuje vsaj 24 ur po zadnjem potopu, ki je potekal v skladu s potapljaškimi tablicami.
Dodatno tveganje predstavljajo debelost, utrujenost, predhodno pitje alkohola, dehidracija in nekatere prirojene srčno-žilne napake (na primer odprto ovalno okno). Velika interindividualna razlika v nagnjenosti k pojavu DB priča o tem, da je o mehanizmu te bolezni še veliko neznanega.
dr. Andrej Fabjan, dr. med., nevrolog asistent
