Daouda Saadaouija so decembra 2013 zaradi uboja očima v Hermancih pri Ormožu obsodili na sedemletno zaporno kazen ter obvezno zdravljenje in varstvo na forenzičnem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Uboj je zagrešil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Sodbo ptujskega okrožnega sodišča so potrdili tako višji kot vrhovni sodniki, ustavno sodišče pa jo je zdaj razveljavilo in odredilo kolegom na višjem sodišču, naj primer še enkrat vzamejo pod lupo.

Uboj ali uboj na mah?

Usodnega julijskega dne leta 2013 sta se takrat 24-letni Saadaoui in njegov 35-letni očim v domači hiši zaradi loputanja z vrati najprej sprla, nato pa še stepla. Med prerivanjem je pastorek z mize pograbil škarje in očima večkrat zabodel v predel srca. Ta je poškodbam podlegel na kraju. Saadaoui, mladenič alžirsko-slovenskih korenin, je na predobravnavnem naroku dogodek priznal in obžaloval. Opisal je, kako je očim prišel živet k njegovi mami, da je bilo sprva vse v redu, nato pa je postal nasilen. Grozil mu je in ga pretepal, agresiven je bil tudi do mame. Ta je bila tudi obtoženčeva edina zaupnica, od nje je bil v celoti odvisen.

Za kritični dogodek je dejal, da se ga le deloma spomni, le enega vboda. Zgodilo se je, še preden je vzel zdravila, ki jih jemlje zaradi paranoidne shizofrenije. Zaradi tega so na predobravnavnem naroku zaslišali tudi psihiatričnega izvedenca in ga vprašali, ali je sploh sposoben razumeti posledice priznanja na sodišču. Toda ta je ocenil, da poslabšanje njegove bolezni ni vidno in da je svoje odločitve sposoben razumeti.

Obramba je v pritožbah navajala, da je obtoženi na predobravnavnem naroku priznal le potek dogajanja, ne pa tudi očitanega kaznivega dejanja v pravnem smislu. Opozarjala je na očimovo pogosto nasilnost in da je tudi v kritičnem času pastorka fizično napadel, ga podil od doma in grozil, da bo šel po palico. Takšno ravnanje fizično precej močnejšega očima naj bi za Saadaouija kot psihičnega bolnika pomenilo izjemno stresno situacijo, v kateri se ni mogel več obvladati. Po mnenju obrambe bi bil zato lahko obsojen le zaradi uboja na mah, za katerega je zagrožena zaporna kazen od enega do deset let zapora, ne pa uboja (zagroženih od pet do 15 let zapora). Za uboj na mah gre v primeru, če storilca brez njegove krivde nekdo z napadom ali hudimi žalitvami močno razdraži, zaradi česar zapade v afektno stanje, ko nadzor nad lastnim ravnanjem močno popusti, in postane nerazsoden.

Skrben premislek pred sprejetjem priznanja

Višji in vrhovni sodniki so pritožbo zavrnili z utemeljitvijo, da je priznal dejanje, kot mu ga je očitalo tožilstvo in kot je zapisano v izreku sodbe. Iz tega pa naj ne bi izhajale nobene okoliščine, ki jih je dodatno izpostavljala obramba. Na vrhovnem sodišču so še dodali, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. In da to ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

So pa zagovorniku Petru Kosu zdaj vendarle prisluhnili ustavni sodniki. Opozorili so, da mora sodišče kljub obtoženčevemu priznanju dobro razmisliti, ali ga bo sprejelo. Sodnik mora biti prepričan, da sodba izraža resnični dogodek in da je obtoženi kriv. Presoja tega mora biti vestna in poglobljena. Kar v praksi pomeni, da mora preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obtoženega vpraša o temeljnih dejstvih in poteku kaznivega dejanja. »To je še posebno pomembno, če navaja okoliščine, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožnici, oziroma da obdolženi priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice. Enako velja, kadar že iz obtožnice izhaja, da bi žrtev lahko sama prispevala h kaznivemu dejanju. Presoja vsebine priznanja mora biti še toliko bolj skrbna, kadar se sodniku, kot v tem primeru, porajajo pomisleki o obdolženčevi sposobnosti presoje okoliščin in zmožnosti nadzora nad lastnim ravnanjem,« so med drugim zapisali ustavni sodniki.