Čeprav o delovanju izvršne in zakonodajne veje oblasti ni izrečenih veliko kritik, omenjeni projekti razkrivajo skrb vzbujajoče razmere. V delovanju predstavniške demokracije je nekaj hudo narobe. Sistem odločanja, uporabljen pri omenjenih državnih projektih, preprosto ni več uporaben. Zakaj? Ker v pogojih četrte (digitalne) industrijske revolucije še vedno uporabljamo orodja političnega sistema izpred dvesto let, iz časa prvih poletov toplozračnih balonov.

Zakaj se danes v državi pogosto sprejemajo slabe in za ljudi škodljive odločitve? Razlog ni nevednost ali pokvarjenost politikov, temveč nekaj povsem drugega. Poglejmo projekt TEŠ 6. V svojem končnem poročilu je preiskovalna komisija zapisala tudi glavne krivce za stranpoti pri tem projektu. Prezrla pa je, da gre v prvi vrsti za neučinkovit politični sistem, ki dopušča škodljivo in kriminalno ravnanje. Pri projektih drugi tir (2TDK) in tretja razvojna os je na primer javnost začela razpravljati o primernosti umeščanja projektov v prostor šele tedaj, ko je bila trasa že izbrana. Pri projektu 2TDK so bila odkupljena tudi že zemljišča. Mimogrede: kakšne koristi državljanom Slovenije prinaša 15 milijonov ton tovora, ki letno potuje skozi Slovenijo?

Problem je torej način delovanja predstavniške, tj. posredne demokracije. In kako rešiti ta problem? Demokratizirati (dekolonizirati) moramo sistem predstavniške demokracije. Omejiti moramo zunajparlamentarno oblast. Uvesti moramo več neposrednosti in uveljaviti posvetovalno demokracijo. Javnosti, državljanom moramo omogočiti neposreden vstop v proces oblikovanja odločitev. Zakaj? Ker po načelih naravne hierarhije proces odločanja vedno poteka tako, da dejansko odloča tisti, ki obvladuje izbiro oziroma oblikovanje predlogov končnih odločitev. In posledično izvoljeni predstavniki ljudstva, ki (le) formalno potrjujejo ali zavrnejo predlagane odločitve, dejansko ne odločijo skoraj o ničemer.

Lahko izpeljemo takšne spremembe? Seveda, pri večjih projektih s preprostim žrebanjem skupine državljanov, ki po kriteriju dolgoročne blaginje ljudi sodelujejo z oblastnimi organi od trenutka zaznave problema pa vse do sprejetja končne odločitve. Prava poplava spontanih civilnih iniciativ je dokaz, da državljani hočejo sodelovati v samem procesu oblikovanja odločitev, ker vedo, da edino na tak način lahko vplivajo na končno odločitev.

Zastaviti si moramo tehtno vprašanje o tem, kako deluje posredna demokracija, če je ena osrednjih nalog oblasti nenehni boj proti korupciji. Zakaj in kje se rojevajo množični pojavi korupcije? Nikjer drugje kot v osrednjem delu procesa (posrednega) odločanja. Iz razloga, ker je iz njega javnost praviloma povsem izključena. In tako se lahkotno sprejemajo končne odločitve, ki ne upoštevajo hotenj in interesov večine ljudi.

Bridki boj proti korupciji je bolj ali manj jalovo početje. Korupcija je pravzaprav nepogrešljivi sestavni del posredne demokracije, takšne, kakršno uresničujemo v družbeni praksi. Pozabljamo, da politične stranke povsod po svetu veljajo za ene najbolj skorumpiranih organizacij. Resnično učinkovit ukrep proti korupciji ni ne zakon ne protikorupcijska komisija, temveč edino demokratizacija celotnega procesa oblikovanja odločitev (posvetovalna demokracija). Toda za zdaj so politične elite gluhe za takšne zahteve. Brez demokratizacije procesa odločanja pa so napovedi politikov o obračunu s korupcijo vredne manj kot lanski sneg.

Janez Krnc, Litija