Biodiverziteta ali biološka raznovrstnost ne pomeni zgolj sobivanja različnih vrst v istem okolju, temveč tudi raznolikost znotraj vrst in načine njihovega povezovanja, ki tvorijo življenjski prostor. V Sloveniji poleg morskih in celinskih voda, gozda ter drugih naravnih in urbanih površin kmetijske površine zajemajo slabih 500.000 hektarov. In pogosto se pozablja, da v to skupino sodijo tudi travniki, ki so za ohranjanje biodiverzitete še kako pomembni. Barviti travniki so prostor, kjer poteka osemenjevanje rastlin in kjer domujejo številne živali: deževniki in hrošči, ki sodelujejo pri gnojenju tal, čebele in čmrlji, ki oprašujejo cvetove, pikapolonice in pajki, ki uravnavajo število škodljivcev… Skratka, dogaja se življenje, ki tvori ekosistem, katerega del smo hočeš nočeš tudi ljudje.

Omejevanje košnje

V Kozjanskem parku, ki leži čisto na vzhodu Slovenije, med reko Sotlo in Bohorjem, se pomena ohranjanja bogatih travnikov dobro zavedajo. Strokovno osebje regionalnega parka prav v času košnje opozarja na kmetijsko-okoljsko-podnebne ukrepe, ki predvidevajo, da se na določenih površinah travinja ne opravlja košnja, torej da se bujno rastje na travnikih ohrani v obsegu od 5 do 10 odstotkov površine. Kozjanski park je javni zavod, ki ga upravlja ministrstvo za okolje in prostor. Država je lastnik le približno petih hektarjev tamkajšnjih kmetijskih površin, drugo, 20.550 hektarjev, je v lasti zasebnikov.

Ukrep o kmetijsko-okoljsko-podnebnih plačilih (KOPOP), ki so ga pred petimi leti predstavili na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je projekt sofinanciranja kmetovalcev, ki vključuje tudi ohranjanje bogatih travnikov. A KOPOP za kmete, ki pokošeno travo uporabljajo za seno, na prvo žogo ne prinaša ugodnosti. Natančneje o ukrepu Adrijan Černelč, strokovni sodelavec Kozjanskega parka: »Na nekaterih površinah so kmetje vključeni v sistem ukrepov za ohranjanje traviščnih habitatov, kjer ohranjajo določene pasove nepokošene, te morajo pokositi v naslednjem letu in na drugem delu istega travnika zopet pustiti  od 5 do 10 % nepokošenih površin. Kmetje so nad tem zelo navdušeni, ker opažajo, da se jim zgosti tudi sama travna ruša.«

Težava pa je, da je takšnih kmetovalcev zelo malo. Po mnenju Černelča je delno tako, ker velik delež populacije na območju Kozjanskega sestavljajo starejši ljudje, ki težje nosijo breme, ki ga prinaša nadzor nad ukrepi:  dodatno izobraževanje, dodatne kontrole, dodatno izpolnjevanje evidenc za delovna opravila. Glavni razlog, da lastniki zemljišč ne želijo sodelovati pri projektu KOPOP, magister kmetijstva vidi v slabem financiranju dejavnosti: »Zgolj 130 evrov na hektar se kmetom zdi premalo.«

Intenzivno izkoriščanje

Kmetje na Kozjanskem kmetujejo po tradiciji in po usmerjenosti v proizvodnjo. Černelč pojasnjuje, da je problem v intenzivnem izkoriščanju, kar pomeni, da »kmetje velikokrat škropijo s herbicidom, da uničijo širokolistne zeli, ker želijo imeti čim več kakovostne krme, kar pa pomeni, da ne čakajo, da vse trave cvetijo, s čimer bi se osemenile tudi tiste, ki cvetijo pozneje. Tako bi se ohranile v tem travnju, na ta način pa izginjajo z območja.«  Za bogatejše travnike bi se z omejitvijo košnje dalo poskrbeti po skoraj vsej Sloveniji, še posebej tam, kjer so travnate površine višje ležeče, nad 500 m nadmorske višine, zaradi česar se pojavi poznejša vegetacija, pozneje se tudi kosi, na ta način pa se ohranja biotska raznovrstnost. Svoj delež k trajnostnemu kmetijstvu tako prispeva že narava sama, ker pa očitno to ni dovolj, bo svojo pipico moral bolj odpreti še državni proračun.