»Kje je začetek? Tamle, kjer je trikotnik. Torej, hitro do tja in potem iskat prvo kontrolno točko. Nato lepo po vrsti do dvajsete. Nemogoče je, da bi se izgubili, vse točke so znotraj ograje vojašnice,« je Andrej Cimerman, štabni vodnik in inštruktor na šoli za podčastnike, natresel še nekaj navodil, preden se je prva trojica otrok podala v raziskovanje območja novomeške vojašnice. Nato z zamikom še druge ekipe otrok, babic, dedkov, staršev, ki so se dogodka udeležili prek počitniških medgeneracijskih delavnic Društva upokojencev Novo mesto.
Izjemna kombinacija gibanja in razmišljanja
Da bi kakšnih petnajst otrok in deset odraslih čim bolje spoznalo športno orientacijo, jim je Cimerman po različnih koncih vojašnice, na travnikih, pod drevesi, na športnem igrišču, ob vogalih stavb, postavil dvajset kontrolnih točk z zastavicami in čitalniki čipov. Vsaka skupina, opremljena s kompasom in karto z vrisanimi kontrolnimi točkami ter kratkimi opisi, se je na vsaki kontrolni točki »potrdila« s čipom. Od prve do zadnje točke je bila pot dolga slabe tri kilometre. Če kakšno točko iščeš na nepravem kraju ali pa jo pozabiš »potrditi« in se moraš vrniti do nje, se pot kaj hitro podaljša.
Športna orientacija je izjemna kombinacija športa in miselnosti, gibanja v naravi, orientacije, branja zemljevidov, odločanja in presojanja, po kateri poti do naslednje točke. Tako na koncu sploh ni njuno, da zmagajo tisti, ki so najhitrejši v nogah, pojasni Cimerman. »Bolj do izraza pridejo tisti, ki znajo dobro in hitro razmišljati, brati zemljevid, izbirati dobro pot, se hitro odločati. Biti mora prava kombinacija hitrosti in modrosti. To je za miselni proces eden najboljših športov, ki se odvija praviloma v naravi, lahko ga pripraviš kjer koli, v gozdu, mestnem parku, na domačem vrtu.«
Veselje, kot bi odkrili pravi zaklad
Orientacijski zemljevid je narejen glede na prehodnost nekega območja, pojasni Cimerman. »Bolj ko je barva na zemljevidu temno zelena, bolj je območje neprehodno, tam je trnje, grmovje, zato si moraš izbrati drugo pot. Kar je obarvano črno, so stavbe, rjavo so poti, gozd je označen z belo in pomeni, da se tam lahko hitro giblješ. Tudi rumena pomeni lepo pot, brez ovir,« je udeležencem na hitro pojasnil še malo teorije, preden so se odpravili iskat prvo zastavico.
»Sodeč po zemljevidu moramo do severozahodnega vogala tiste stavbe. Torej gremo po tej poti,« je z zemljevidom v rokah »svojo« skupinico usmerjal Martin Kužnik, sicer vodja sekcije orientacijskega pohodništva pri društvu upokojencev. »Ja, tamle za drevesom je!« so navdušeno, kot bi našli pravi zaklad, zaklicali sedemletni Jaka, devetletni Maj in osemletni Jaka, ko so sredi travnika odkrili zastavico in »potrdili« svoj čip. »Ja, kar težko jih je najti. So kar dobro skrite. Je pa zelo zanimivo,« je dejal mlajši Jaka in pogledal na kompas. »Rdeča puščica vedno kaže proti severu. Tale siva pa – hm, kako že? Aha, proti jugu!« je hitro pristavil.
Kot dodaja Kužnik, s tovrstno rekreacijo nadgrajuješ gibanje v naravi. »Mnogi upokojenci se pogosto gibljemo tudi po brezpotjih. Že če samo nabiraš gobe, pride takšno znanje zelo prav.« Podobna orientacijska tekmovanja pripravljajo tudi v društvu, le da imajo ob vsaki kontrolni točki še razne igre, vprašanja iz narave, zgodovine kraja, igrajo pikado, petanko.
Skupni počitniški program za babice, dedke, vnuke
Pri medgeneracijski Hiši sožitja v okviru novomeškega društva upokojencev vsako leto pripravijo aktiven in pester počitniški program za stare starše in njihove vnuke. Kot pravi vodja programa Tatjana Šuštarič, so se letos osredotočili predvsem na gibanje v naravi, si ogledali dve veliki kmetiji, se sprehodili skozi zgodovino Novega mesta ob ogledu zbirke starih vozil IMV in hiše na Bregu, danes pripravljajo še zaključni piknik na ribniku v Grčevju.
Enajstletniki Marcel Pirnar, Tim Kmet in Patrik Škofic so vseh dvajset zastavic odkrili v nekaj več kot 30 minutah. »Za zdaj kaže, da smo zmagovalci. Toda ene točke nam ni zaznalo, čeprav smo vse pravilno naredili. Večinoma smo res tekli, a moraš zraven še zelo pozorno gledati,« so v en glas opisovali svojo novo izkušnjo. Tudi po Cimermanovih besedah so dosegli izjemen rezultat. A ker jim ene kontrolne točke ni upoštevalo, bi bil rezultat neveljaven, če bi šlo zares. Pa so se fantje na pot podali še enkrat. Tokrat je šlo seveda lažje, zato je bil temu primerno čas boljši – dobrih 20 minut.
