Sodobna mesta se na mnoge načine trudijo spremeniti promet v mestih tako, da bo bolj učinkovit in da bo povzročal manj škode. Največkrat to pomeni, da morajo omejiti promet z osebnimi avtomobili in spodbuditi javni potniški promet, kolesarjenje in hojo.

Po drugi strani so na skoraj vsaki javni razpravi o prometu v mestih med najpogostejšimi predlogi boljši pogoji za kolesarjenje in hojo ter boljša prometna varnost. Prvo največkrat zahteva širše in od avtomobilov ločene kolesarske steze in pločnike, drugo praviloma nižje hitrosti avtomobilov.

Ožje vozišče omogoči oboje z enim zamahom. Ko vzamemo nekaj prostora avtomobilom, ga ostane več za druge oblike prometa in druge rabe javnega prostora. Širše in od vozišča ločene kolesarske steze omogočijo varno kolesarjenje otrok in starejših ter s tem približajo kolesarjenje večjemu deležu prebivalcev, širši pločniki in drevesa pa prispevajo k prijetnejši hoji in temu, da več poti po vsakdanjih opravkih opravimo peš.

Še bolj očitne so prednosti pri prometni varnosti. Izguba časa zaradi zmanjšane hitrosti je v mestih ob vseh drugih ovirah in običajnih zastojih skoraj zanemarljiva. Na enem kilometru izgubimo z zmanjšanjem hitrosti s 50 na 40 kilometrov na uro le 18 sekund, z nadaljnjim zmanjšanjem na 30 pa še 30 sekund. Po drugi strani pri varnosti pešcev pridobimo ogromno. Verjetnost za usodne poškodbe pešca je ob trku pri hitrosti avtomobila 30 kilometrov na uro pod 10 odstotki, pri 50 kilometrih na uro pa že več kot 80 odstotkov!

In šele ko je cesta ožja, postanejo vozniki previdnejši. Ko nekdo reče, da se je komaj srečal z nasproti vozečim vozilom, to pomeni, da je bil bolj pozoren in je zmanjšal hitrost. Omejitve hitrosti je zelo težko uveljaviti pri voznih pasovih avtocestne širine. Stalni nadzor je zahteven in celo vozniki z najboljšimi nameni imajo včasih težave z upoštevanjem omejitev, grbine in šikane pa so neprijetne tudi za potnike v avtobusih.

Vse to prometni inženirji v naprednih mestih vedo že dolgo, tudi v Ljubljani, zato je ureditev ulic z ožjimi voznimi pasovi že veliko. Čas je, da se jih navadimo tudi zunaj mestnih središč, kjer v resnici živi večina prebivalcev. Šišenska, Litostrojska, Podutiška, Goriška so nekatere ulice zgolj v Šiški, ki nujno potrebujejo ožje vozne pasove, pa zato širše kolesarske steze in pločnike.

Prebivalci pa potrebujemo pravočasne in kakovostne informacije o načrtovanih posegih.