Nepoznavanje oziroma »izgubo spomina« na 27. člen v ustavi mi je gospod Krivic brez potrebe pripisal, prav tako njegovo morebitno nerazumevanje in neupoštevanje. Dobro vem, da mora tisti, ki trdi, da je obdolženec kriv, to dokazati in tako ovreči domnevo nedolžnosti ter da je obtoženec lahko obsojen le, če se mu krivda popolnoma in nedvomno dokaže. V resnici sem se obregnila ob besednjak, kjer se enači nedokazana krivda z dokazano nedolžnostjo (z mojim poudarkom na dokazano) in se šteje, da dvomljivo dejstvo, ki je obdolžencu v škodo, ne obstaja. (Če je to uveljavljeno razumevanje pravnih dejstev, jih moramo pač upoštevati in spoštovati.)
Na to me je navedlo sodnikovo »merjenje in nenavadno izračunavanje« teže dokazov in njegove besede ob izreku sodbe: »Ne samo da ni dokazov, da je Novič kriv, ampak je popolnoma dokazano, da ni storilec.« Obregnila sem se ob to, kako je lahko »popolnoma« dokazano, če je ostalo še nekaj odstotkov suma. Saj vem, v pravniškem jeziku to drži, po zdravem razumu pa, vsaj po mojem mnenju, ne more. Zame bi bila prava in natančnejša formulacija takšna: Ker ni dovolj dokazov, da je kriv, smo kljub določenim dvomom, ki so ostali, razsodili, da je nedolžen.
Navedla sem, da se nekaterim (ali marsikomu) zdijo posamezni dokazi, da ne bi mogel biti storilec, bolj na trhlih nogah. Pa tega nisem zapisala, ker bi imela kakršno koli željo ali motiv, da bi bil gospod Novič kriv, ampak zaradi argumentacije same. Tudi uperjeni prst g. Stephana sem navedla kot mnenje drugih, sama nimam ne podatkov in ne znanja, da bi o tem presojala. Zdi se, da Radonjićevo sojenje (in sodba) ni ravno »popolno«, tudi g. Krivic je v prvem pismu to »potrdil«, pa so ga tisti, ki so prvo sojenje na vse pretege kritizirali, pustili čisto pri miru. Zakaj le?
Misel »pomembno in simptomatično je, kdaj in zakaj se kdo oglasi, še pomembneje pa je, kdaj in zakaj je kdo tiho« je bila in je namenjena vsem nam, tudi drugim pravnikom, sodnikom, novinarjem in tako dalje, seveda tudi g. Krivicu in meni. Zakaj se g. Krivic oglaša in kdaj molči, pozna in ve sam. Domnevam in tudi opažam, da se ne oglaša (ali pa molči) vedno samo v sferi pravne stroke. (Njegov zapis kritizira novinarje Dnevnika zaradi bolj odmevnega naslova in pristranskosti, drugih, ki širijo laži in sovražni govor, pa se ne loti. In tudi tistih ne (več?), ki bi sovražni govor morali preganjati.)
Sama se oglasim takrat, ko menim, da hočejo nekateri v naših Butalah biti večvredni, glasnejši, pravičnejši, imeti samo oni svoj prav, več pravic in še več neupravičenega premoženja… In kadar jih skrbi za usodo, počutje in čustva samo nekaterih.
Polona Jamnik, Bled