Kot je bilo mogoče razbrati iz prispevka na Pop TV, drži, da je največ vseh teh zgoraj omenjenih zakonov v preteklosti sprejela Janševa vlada. Če smo natančni, gre za drugo Janševo vlado v letu 2012. Tega seveda ne moremo in niti ne smemo zanikati. Zdaj pa je treba zajeti sapo in pogledati njihovo vsebino in pomembnost za državljane – temeljno vprašanje je, kaj so nam vsi ti zakoni in predpisi prinesli »dobrega«. Za vedno nam bo v spominu ostal tisti zloglasni Zujf, zakon o uravnoteženosti javnih financ. O njem je bilo že veliko napisanega in ne želim izgubljati prostora. Janševa prioriteta je bila med drugim ukiniti tudi državne praznike: 2. januar, 27. april in 2. maj. Uspelo mu je le delno z ukinitvijo 2. januarja. Zato nikoli ne bom razumel naših volilcev, da to stranko še vedno podpirajo.

Po znanem padcu te vlade je premierski položaj prevzela Alenka Bratušek. Soočala se je s težko finančno krizo in predvsem s pozivi desničarjev oziroma Janeza Janše in njegovih podanikov po klicanju famozne »trojke« in blatenju lastne države na svetovnem političnem parketu, da smo tik pred bankrotom. Svetovne bonitetne hiše so nam vsakih nekaj dni zniževale ocene. V spominu mi bo ostal tudi klic poslanca Franca Pukšiča (SLS) v DZ, ki je vpil »prihaja trojka«… No, slednji je že dobil »svoje« in bil izločen iz poslanskih vrst.

Seveda pa nam z določenim cmokom v grlu še kako dobro ostaja v spominu Alenka Bratušek zaradi sanacije bank in strahovito velikega finančnega vložka vanje. Z bolečino v srcu omenjam, da je pod njenim vodstvom šlo v prodajo tujcem tudi kar nekaj izjemnih podjetij in seveda bank tujcem. Tega verjetno marsikateri Slovenec z mano na čelu ne bo nikoli prebolel.

Z velikim upanjem in dobršno mero optimizma smo pričakali velikega zmagovalca volitev leta 2014 Mira Cerarja in njegovo stranko SMC. Priznam, da mu velikokrat ni bilo lahko, saj so mu v stranki SDS nenehno očitali, da so volitve ukradli. Tudi farsa okoli Janševega zapora ni bila prijetna. Priznam, da se je v času Cerarjeve vlade naredilo nekaj pozitivnega pri vračanju z Zujfom odvzetega denarja posameznim skupinam, kot smo veterani vojne za Slovenijo, upokojenci in še nekateri. Med drugim tudi vrnitev praznika 2. januarja. Priznati je vsekakor treba tudi, da se je začelo premikati pri nekaterih pomembnih projektih na državni ravni. Njegova največja napaka je bila, ko je vrgel puško v koruzo in pustil ves javni sektor na cedilu ter predčasno odstopil. Še pred tem pa je povišal plačo zdravnikom in ravnateljem ter kadroval po dolgem in počez. Rezultati javnomnenjskih anket niso na njegovi strani.

Trenutni aktualni vladi Marjana Šarca očitajo, da nič ne dela in da do zdaj še ni nič naredila. Da so sprejeli od vseh najmanj zakonov, podzakonskih aktov, da so (pre)kratke seje in še kup drugih očitkov. To pa je dokaz, da je delo pri nas popolnoma razvrednoteno. Desničarjem je glavno in najpomembnejše, da se samo seje, piše, naklada, sprejema neživljenjske zakone in da se o neumnostih razpravlja v nedogled. Hlastajo samo po reformah in še enkrat reformah (na primer v NSi). Kakšne reforme neki, saj imamo na tisoče zakonov in podzakonskih aktov in drugega balasta. Delati je treba samo in izključno pošteno in učinkovito. Kakor koli hočemo ali pa se nočemo strinjati, je ta vlada premierja Marjana Šarca še edina do zdaj dala nekaj finančnih sredstev vsem kategorijam prebivalstva, ne pa samo določeni eliti kot druge pred njo. Pomembni so predvsem rezultati in delo se vrednoti po rezultatih, ne samo po pisanju zakonov, ki so praviloma tako slabo pripravljeni, da jih vsak pravnik razume ali bolje – ne razume po svoje. Zakon mora biti tako jasen in nedvoumen, da ga lahko razume vsak pismen človek.

Vse skupaj me spominja na našo osamosvojitveno vojno za Slovenijo. Omalovažujejo nas veterane, češ, saj je bila samo desetdnevna vojna. Rezultat tega spopada je pomemben – samostojnost. In o pravilnosti delovanja trenutne vlade govorijo ankete in rezultati. Politika strašenja, širjenja sovraštva, spreminjanje zgodovine, zanikanja pomembnosti NOB in blatenja vsega po dolgem in počez, kar pač ni v duhu posameznih strank in njihovih vodij, ne vodi nikamor in je obsojena na propad.

Srečko Križanec, Štore