»V zadnjih petnajstih letih se ni razvila nobena nova zasedba, ki bi lahko konkurirala uveljavljenim, kot so Mi2, Siddharta, Dan D in Big Foot Mama. Nobeni mlajši zasedbi še ni uspelo dovolj zrasti in ne vem, zakaj je tako. Saj se pojavljajo, vendar jih za glavne nastopajoče na festivalu ne moreš vzeti,« pravi Aleš Pirman, organizator glasbenega festivala Castle – Kolpa, ki se obeta konec tega tedna v Kostelu ob Kolpi.
Projekt Pirman
Kostelski festival ni nadaljevanje ali oživljanje Schengenfesta oziroma Koupa Festa, ampak gre za povsem Pirmanov projekt. Na svoji lokaciji. Drugo leto zapored. Pirman, ki je v poslu zabave že dolgo kot uveljavljen mojster ozvočenja, si je ves čas želel organizirati tudi festival. »Moja želja je, da ni enako kot drugod, saj v vsaki vasi igrajo ene in iste zasedbe. Da pridejo tudi kakšni tujci, vsekakor pa morajo biti neka mešanica med novim in nevsakdanjim ter izvajalci, ki pripeljejo slovensko publiko. Kajti ta je bolj ozko usmerjena. Več jim pomeni Siddharta kot marsikateri drug ansambel,« pravi Pirman. Če preletimo vodilna imena iz kostelske kombinacije nastopajočih, bodo z izjemo skupin Mi2, Dan D in Big Foot Mama ob Kolpi nastopili malodane vsi domači pop rock izvajalci, ki še veljajo za donosne: Društvo mrtvih pesnikov, Tabu, Elvis Jackson, Siddharta in Pankrti, ob njih še sosedski standardi Bare, Psihomodo pop in Parni valjak ter nekaj »anglosaksonskih« predstavnikov, denimo Američani Soulfly ter britanski Asian Dub Fundation oziroma Inner Circle. Ti so tudi stari znanci oziroma veterani. Inner Circle na primer nastopajo od konca 60. let prejšnjega stoletja, je pa res, da gre za svetovne prvokategornike iz 80. in 90. let ter imetnike vsaj dveh velehitov – Bad Boys in Sweat.
Mladina brez junakov
Če za primerjavo preletimo letošnji program starega angleškega festivala Reading in se osredotočimo zgolj na glavnega izmed skupno osmih odrov, lahko opazimo, da razen Foo Fighters ne najdemo zasedbe, ki bi bila starejša od 15 let. The 1975, ki so glavne zvezde petkovega večera, so se na sceni pojavili leta 2013. Readingu konkurenčni festival Glastonbury je bil letos sicer bolj veteranski (The Cure, Liam Gallagher, Janet Jackson), pa vendar ne povsem brez uspešnih novih sil, ki jih v naših krajih ni. Kot da Angleži iščejo novosti, ker jih industrija potrebuje, pri nas pa to niti ni potrebno.
Švic fest je letos kot največje atrakcije ponudil Sars, Mi2, Big Foot Mamo in Prljavo kazalište, medtem ko je festival Gora rocka letos stavil na Društvo mrtvih pesnikov, Orleke, Pera Lovšina in Španske borce, Mi2 ter Siddharto. »Novi bendi so, vendar niso uveljavljeni. To se je zgodilo zaradi več dejavnikov. Eden je zagotovo ta, da po radiih ne predvajajo toliko mladih zasedb, drugi pa, da mladi poslušajo nabor glasbe z vsega sveta in niso omejeni na Slovenijo. Za mednarodne zvezde pa ni denarja. Vseeno je občinstvo pri nas večinoma mladina,« razmišlja Nikolas Vranek, predstavnik Gore rocka.
Mladina brez junakov? Matic Kovačič je bobnar zasedbe Joker Out, mlajše zasedbe, ki se podobno kot MRFY ali Koala Voice na festivalih sicer pojavljajo, vendar v zgodnejših terminih. Takole pravi: »Igramo med 20. in 21. uro, kar je seveda boljše kot ob 15. uri. Ne bi rekel, da na festivalih ni mlade publike; da ni močnejših mlajših zasedb, se pa strinjam. Slovenska publika je pač takšna, da če ne vidi napisa Mi2, Siddharta, potem na dogodek ne gre. Če bi videla, da je to Joker Out, ne bi prišla, kar je razumljivo, ker še nismo naredili preboja. O resnem preboju govorim. Morda pa prihaja?«
Jelena Rozga, Modrijani, klapa Iskon, Tony Centinski, Maja Šuput…
Zakaj slovensko občinstvo zanimajo samo preverjena in uveljavljena imena? Aleš Pirman s festivala Castle – Kolpa meni, da festivalskega občinstva, kakršno je še pred leti obstajalo, pravzaprav niti ni več. »Morda zato, ker so marsikateri festivali izumrli, obenem je pa po Sloveniji poplava brezplačnih dogodkov. Zakaj bi plačali vstopnico, če pa lahko isti ansambel poslušajo zastonj mesec ali teden prej?« Gre mu verjeti, da je to težava, vendar to ne more biti edini razlog, da se na glavni zabavi dandanašnjih 20-letnikov, letošnji Škisovi tržnici, povrhu študentov, v glavnih terminih zvrstijo Vlado Kreslin, Jan Plestenjak, Siddharta, Pero Lovšin in Pop Design. Ne bi presenetili niti Gu-gu. Vtis je, da organizatorji ne tvegajo niti malo oziroma da je za Slovenijo pravzaprav še najbolj vzorčna ponudba oziroma mešanica, ki jo letos ponuja Pomurski poletni festival. V osmih dneh se bodo tam zvrstili: Jelena Rozga, Modrijani, klapa Iskon, Tony Centinski, Maja Šuput, Big Foot Mama in Petar Grašo. In čevapčiči, pa je.
Vlado Mihajlović, menedžer Big Foot Mame, pravi: »Vse to je rezultat početja v zadnjih letih, ko se je gledalo predvsem na zaslužek pri točilnih pultih, ob tem se je pa ponujalo cenejšo in nemalokrat lahko zabavo. Ni se vlagalo v občinstvo oziroma ni se ponujalo novih informacij. Zdaj občinstvo sprejema samo to, kar sprejema. Zasedb, ki bi lahko zagotovile številnejše občinstvo, res ni veliko, zato te krožijo. Gre za 20 let nepoglobljenega in nekritičnega odnosa do glasbe organizatorjev študentskih in občinskih dogodkov, tovrstnih dogodkov pa je pri nas največ. To je verjetno samo eden od razlogov.« In nemara tudi za delovanje uveljavljenega sistema (menedžerji, organizatorji, izvedbeniki), ki je v 20 letih dosegel utečenost delovanja, ki vsem vpletenim godi.
Predvsem pa ponudba sledi povpraševanju. Tudi pri nas. Po nekaj izvedbah Rock Otočca, kjer je bila možnost valjanja v blatu nemalokrat večja atrakcija od programa, je marsikdo v deželi dojel, da se da delati festival. Prav tako je lahko dojel, da ti programa niti ni treba sestavljati tako, da vneto slediš lestvicam oziroma premikom v zabavni industriji, ki jih pri nas niti ni, obenem pa to ni zagotovilo za uspeh. Predvsem gre vendarle za poletje in za razbijanje dolgčasa. Za iskanje priložnosti, da se nekam gre. Podobno kot to potrebo decembra tešijo lučke v Ljubljani in še kje. Če je to ljudem dovolj, se zdi razumljivo, da organizatorji temu sledijo. Povpraševanju.
