Boris Johnson, ki, odkar je premier, spominja na radodarnega Božička (policiji je obljubil 20.000 novih mož, Manchestru in Leedsu hitro železniško povezavo, vsem boljše avtobusne povezave in hitrejši internet, več denarja za državne knjižnice…), je tudi današnji obisk na Škotskem, kjer ga velika večina ni prenesla že do zdaj, začel z denarno obljubo: 300 milijonov funtov za Škotsko, Wales in Severno Irsko oziroma za »oživitev združevalnih vezi« med deli Združenega kraljestva. Posebno presenetljivo je, da nekatere njegove obljube izzvenijo, kot bi ji dal vodja opozicijskih laburistov Jeremy Corbyn, ker ga Johnson zmerja kot nevarnega marksista, ki bi v Britaniji uničil vse in ki ji naj bi bil v preteklosti simpatizer vseh nasprotnikov Britanije. Na misel pride pregovor »kdor laže (o brexitu in marsičem drugem) tudi krade« (ideje).
Škoti Johnsona ne prenesejo
Johnson bo Škote, katerih solidna večina je glasovala proti brexitu, zelo težko prepričal, da bi o njem mislili kaj dobrega. Mnogi niso pozabili, da je kot urednik desničarske revije Spectator leta 2004 blagoslovil objavo pesmi, ki poziva »k iztrebljanju škodljivske škotske rase«. Njegova obljuba, da bo Britanijo zagotovo povedel iz EU 31. oktobra, če ne drugače, s trdim brexitom, ki zelo hitro povečuje število neodvisnosti naklonjenih Škotov. Posebno odkar je Johnsonov nekdanji tekmec za premierski položaj Michael Gove, ki ga je Johnson po vsem razen po imenu postavil za ministra za trdi brexit, izjavil, da je trdi brexit zdaj zelo verjetna možnost pa tudi da vlada »deluje, kot da se bo zgodil«. Samo dan pred Johnsonovim obiskom na Škotskem je celo voditeljica njegove konservativne stranke na Škotskem Ruth Davidson dejala, da ne bo podprla premierjevih načrtov za trdi brexit. Srečal se je tako z Davidsonovo, ki je proti škotski neodvisnosti, kot s škotsko premierko in voditeljico vladajoče Škotske nacionalne stranke (SNP) Nicolo Sturgeon, ki je glavna zagovornica škotske neodvisnosti in čaka na pravo priložnost za nov referendum o neodvisnosti.
Zadnji premier Združenega kraljestva?
Johnsonov prihod na oblast bo, posebno zaradi vztrajanja pri trdem brexitu, ustvaril novo priložnost za drugi referendum. Na prvem leta 2014 se je za neodvisnost izreklo 44,7 odstotka volilcev (proti 55,3 odstotka). Johnson je Škotom prvič kor premier dejal, da je »britanska unija najuspešnejša politična in ekonomska unija v zgodovini.« »Skupaj smo globalna blagovna znamka. Skupaj smo varnejšim močnejši in bogatejši. V času, ko se pripravljamo na svetlo prihodnost po brexitu, je življenjskega pomena obnovitev združevalne vezi Združenega kraljestva,« je dejal Johnson. In to bo dosegel s 300 milijoni? Za premierja ga je izvolilo dobrih 92.000 od okoli 160.000 članov konservativne stranke, ki jim je brexit pomembnejši od »združenosti« s Škotsko in tudi Severno Irsko. V raziskavi javnega mnenja pred Johnsonovo izvolitvijo jih je 63 odstotkov dejalo, da so za brexit pripravljeni žrtvovati Škotsko, 59 odstotkov pa tudi Severno Irsko. Mnogi na Otoku so prepričani, da bo Johnson zadnji premier Velike Britanije, kakršno poznamo zdaj. Škotska premierka Nicola Sturgeon poudarja, da trdi brexit prinaša ekonomsko in splošno katastrofo, pa tudi, da so Škoti glasovali proti kakršnemu koli brexitu. Medtem ko je Johnson menda kar deset svojih ministrov v najbolj desničarski vladi v novejši zgodovini zadolžil za dnevne priprave (sedem dni na teden) na trdi brexit, je na Škotskem trdil, da je ogromno časa (manj kot tri mesece) za sklenitev novega, za Britanijo dobrega sporazuma. Obstoječega, ki ga je z EU sklenila Theresa May, je spet razglasil za mrtvega, čeprav v EU vztrajajo pri tem, da je edini, ki je na voljo. In čeprav združenje britanskih podjetij CBI poudarja, da ne Britanija ne EU 31. oktobra ne bosta pripravljeni za trdi brexit.
Protibrextiska koalicija
Zaradi Johnsona in njegove obljube o brexitu, ki vključuje trdi brexit, bi, če bi bil referendum zdaj, že več kot šestdeset odstotkov Škotov glasovalo za neodvisnost. Na trdi brexit se ne pripravlja samo velik del Johnsonove vlade, ampak tudi nasprotniki brexita. Na dan je prišlo, da sta se malo preden se je Johnson naselil na Downing Street 10, srečala nekdanji konservativni finančni minister Philip Hamond, najbolj znan nasprotnik brexita v vladi Therese May, ki je odstopil malo prej (da je Johnsonu prikrajšal veselje z odstavitvijo), in (proti)brexitski minister laburistične vlade v senci Keir Starmer, v katerem mnogi vidijo naslednika Jeremyja Corbyna. Dogovorila sta se, da bosta med parlamentarnimi počitnicami sodelovala z vsemi poslanci, ki želijo preprečiti brexit ali vsaj trdi brexit. Večina poslancev naj bi bila ne samo proti trdemu brexitu, ampak kakršnemu koli brexitu. A premier Johnson kot premierski kandidat ni hotel izključiti možnosti, da začasno zapre parlament, da bi izsilil trdi brexit. V tej skupini je tudi vrsta ministrov, ki jih je Johnson odstavil prvi dan premierovanja, ker niso bili po njegovem brexitskem okusu ali ker so v premierski bitki podpirali njegove tekmece. Če v parlamentu ne bi mogli ustaviti trdega brexita tako, da bi Johnsonovo vlado prisilili, da zaprosi za novo odložitev brexita, bi bili Hammond in drugi konservativni nasprotniki brexita, posebno trdega, pripravljeni skupaj z opozicijo glasovati za nezaupnico Johnsonovi vladi. V tem primeru bi v Britaniji utegnile biti nove predčasne volitve, katerih izid je nemogoče napovedati. Vse je možno, od zmage Johnsona in Corbyna do celo zmage Nigela Faragea in njegove Brexitske stranke. Brexit je politiko v Britaniji obrnil na glavo.
