Revija Fotografija, edina tovrstna publikacija pri nas, ki fotografijo obravnava celostno, torej kot pomemben element sodobne vizualne kulture, je leta 1997 nastala kot bilten Društva slovenskih fotografov. Ko je nekaj let kasneje preraščala v polnokrvno revijo, je urednikovanje leta 2008 na povabilo nekdanjih urednic Mete Krese in Cvetke Požar prevzel Jan Babnik.
»Odločili smo se, da slovenski prostor potrebuje strokovno pokrivanje področja, a da nočemo akademske revije, zato mora material še vedno ostati do neke mere poljuden. Fotografijo razumemo kot zelo širok družbeni fenomen, kar pomeni, da nismo ne na strani umetnostne ne zgodovinske interpretacije, temveč dopuščamo različne obravnave fotografskega medija,« pravi Babnik, sociolog kulture in filozof. Fotografija izide štirikrat na leto; dvakrat v klasični različici in večjem formatu, dvakrat v manjši varianti s slovenskimi prevodi ključnih del s področja fotografske teorije.
Družbeni vpliv fotografije
»Teorije pri nas še vedno primanjkuje. Fotografija se je namreč v zgodovini vedno pripojila k obstoječemu umetnostnemu prostoru, torej galerijam in muzejem, zato je bil umetnostnozgodovinski diskurz tisti, ki je prevladal pri njeni interpretaciji. A taka praksa se je začela konec 20. stoletja krhati.« Fotografija tako vključuje najsodobnejše refleksije o razmerju med fotografijo in umetnostjo ter tekste o prihodu digitalne fotografije kot članke o razvoju fotografije, intervjuje s fotografi in teoretiki, kot so denimo John Tagg, Christopher Pinney, Robert Hariman in Joan Fontcuberta, pa recenzije domačih in tujih fotografskih monografij.
Tematsko sega vse od vprašanj, kako je grška fotografija beležila finančno krizo, prek dileme fotografiranja umrlih v palestinski fotografiji, mapiranja »razseljenosti« fotografije v Latinski Ameriki do problematike portretiranja LGBT-oseb v Ugandi.
»Veliko se posvečamo zmožnosti fotografije, da razkrije družbene fenomene, in vprašanju, kako to počne. Zato nam je blizu dokumentarni pristop, ki se je zgodovinsko razvil s fotografsko in filmsko kamero. Dokumentarna fotografija se je razvila bolj neobremenjeno in samostojno kot umetniška, ki se je dolgo nenehno primerjala s kiparstvom in slikarstvom, torej kanonizirami umetnostnimi zvrstmi. Danes pa so meje med dokumentarizmom in umetnostjo vse bolj porozne in pri reviji se z žanrskimi delitvami ne obremenjujemo – zanima nas širši družbeni vpliv fotografije.«
Tudi laični bralci v njej najdejo kaj zase. »Ne pišemo le za tiste, ki jih zanima fotografija, temveč za vse, ki jih zanima sodobna družba nasploh, pa vloga fotografije in vizualnega v njej,« pojasnjuje Babnik. Zanje skrbijo tudi prek spletne strani, kjer bo v prihodnjih mesecih postopoma dostopen ves njihov dvaindvajsetletni arhiv.
Tudi angleška Membrana
Fotografijo močno zaznamuje tudi to, da ima veliko tujih sodelavcev, denimo iz Indije in ZDA, kar je bil le eden od razlogov, da je leta 2016 začela izhajati tudi v angleški različici, pod imenom Membrana. »Ko je bil slovenski material, ki ga objavljamo, dovolj kakovosten, se nam je zdelo pomembno, da bi bil dostopen tudi mednarodni javnosti. Vabimo tudi tuje pisce in odziv je vedno precej spodbuden,« poroča Babnik.
Ker tovrstnih revij v Evropi ni veliko, le okoli sedem – med njimi avstrijska Camera Austria, češka Fotograf, poljska Kwartalnik Fotografia, francoska Études photographiques – Membrana vsakič doseže tudi mnoge bralce zunaj naših meja. V naslednjih mesecih si lahko obetajo razmisleke o vlogi fotografije pri protestih ter članke na temo magije in cenzure. Za slovensko bralstvo pa bodo do konca leta dostopni prevodi ključnih teoretskih del Victorja Burgina in Geoffreyja Batchena.
