Štiriindvajset mladih iz štirih držav, devet dni. In še spremljevalci. Res je bilo kot v panju. Vse je brenčalo in čebljalo in žagalo in vrtalo in zabijalo in se smejalo. Težko sem se navadila na toliko ljudi na naši kmetiji, čeprav sem si vse skupaj zakuhala sama. Mednarodno mladinsko izmenjavo z naslovom »Bee the future« (nekje vmes smo ob tej angleški večpomenskosti začeli izrekati pavšalni prevod »S čebelo v prihodnost«) smo družno pripravili z mladinskimi delavci iz Irske, Italije, Romunije in Slovenije in prejšnji teden je z vsemi svojimi dejavnostmi pristala v Jurovskem Dolu, kjer je bliskovito skalila nočni mir in v ozko življenjsko okolje med vaškim trgom in pripadajočim okolišem vnesla nekaj večjezičnega kaosa in raznovrstne barvitosti.
Vsako jutro so mladi, ki si jim na daleč videl, da niso od tu, prepešačili pot od osnovne šole, kjer so spali v telovadnici, mimo vaškega trga s cerkvico, gostilno,...
To, kar bom zapisal, morda ne drži, ali vsaj ne povsem, in morda me bodo resnejši poznavalci slovenske literature obtožili nevednosti in ignorance, a...
