Očitki sodniku Radonjiću pa so v tej točki še posebno hudo sprti tudi z zdravim razumom. Ko je vrhovno sodišče soglasno razveljavilo obsodilno sodbo, je celo dalo napotek, da ob ugotovitvi Novičevega alibija drugih dokazov niti ni treba ponovno presojati. A novi senat je kljub temu ponovno presojal prav vse dokaze in je nato v dolgi sodbi njegov predsednik Radonjić natančno prikazal prav to, ob kar se zdaj tako nelogično zaletava Polona Jamnik: da verjetnost, da bi umor zagrešil obtoženi, sicer ni izključena, le da je tako majhna, da je bilo že tudi iz tega razloga (ne samo glede na dokazani alibi) obtoženca treba oprostiti.

Drugi udarec mimo pa je huda insinuacija gospe Jamnik, da je ob moji obrambi sodnika Radonjića pomislila, da je »pomembno in simptomatično, kdaj in zakaj se kdo oglasi«. Kajti Krivic je, pravi, napisal šest kritičnih pravnih mnenj o prvem sojenju – o Radonjićevi sodbi pa nobenega. No, zdaj vemo: ni ji prav, če kritiziraš zelo slabo sojenje – in če ne pišeš pravnih mnenj proti dobro napisani sodbi. »Simptomatično«, kajne?

Kaj pa »uperjen prst v Stephana« – nedopusten spodrsljaj? Povsem nedopusten spodrsljaj (če ne še kaj hujšega) je bilo, ravno nasprotno, to, da tožilstvo pri prvem sojenju sumov v to smer sploh ni hotelo raziskovati! Seveda je nenavadno, da potem na to opozori šele sodišče, ko nekoga drugega oprosti – običajno se take tožilske šlamparije pač ne dogajajo. Res nenavadno pa je, da gospo Jamnik tu moti to (žal pozno) sodno opozorilo na luknje v prejšnjem postopku in se kar še sama pridruži Dnevnikovemu spodbujanju dr. Stephana, naj Radonjića toži. Kljub že objavljenim opozorilom, da za to sploh ni pravne podlage. Pri čemer so Noviča hoteli obsoditi tudi zato, ker je menda enkrat v gostilni govoril o nekem »seznamu za fentanje« – Stephanovo naročilo za umor dr. Plavca pa je po doslej izvedenih dokazih trdno dokumentirano. Pravne presoje enega in drugega še tečejo – kaj bi bilo ob vsem tem mogoče pripomniti s stališča zdravega razuma, razen da pri obeh zadevah smrdi do neba in da sta kaj lahko tudi povezani, pa tudi ne vem. In tudi ni Radonjić nikjer trdil, da »točno ve, kdo je ubil Jamnika«, kot je v debelem naslovu zatrjeval Dnevnik – gospa Polona Jamnik pa pravi, da nekorektnosti v vsebini Dnevnikovih člankov ni zaznala.

Druga gospa Jamnik (žena umorjenega) ima seveda vso pravico, pravno in moralno, da pomaga iskati pravega storilca tega strašnega zločina, sama in s pomočjo odvetnika. Če nimata dodatnih dokazov, da bi to storil obtoženi, lahko seveda tudi zgolj opozarjata na morebitne slabosti v sodbi, ki ga je oprostila. A tudi, če bi bile te slabosti v njej mnogo hujše, kot morda so (o tem bo odločalo pritožbeno sodišče), ne pozabimo na bistveno: da je imela prva (obsodilna) sodba še neprimerno hujše slabosti in da je zato že padla – in da je preostala realna dilema (pri poštenem sojenju) samo še, ali Noviča oprostiti z Radonjićevo ali morda z malo drugačno utemeljitvijo oprostilne sodbe. Če bo pritožba res vložena, bomo iz sodbe pritožbenega sodišča lahko videli, koliko je pa zanj vredno načelo, da je v dvomu treba obtoženca oprostiti.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče