Kaj pa se dogaja v tej naši Sloveniji, kjer imajo politiki vseh barv polna usta floskul o demokraciji, upoštevanju zakonitosti, varovanju človekovih pravic in skrbi za človeka? Prejšnja vlada pravičnika Mira Cerarja, ministrov Gašperšiča in ministrice Majcnove je, kljub moratoriju prejšnjih vlad, sprejela državni prostorski načrt (DPN) za tretjo razvojno os hitre ceste med Šentrupertom in Velenjem: 13,73 kilometra hitre ceste z desetimi viadukti v dolžini dveh kilometrov, trije predori dolžine 1,5 kilometra, sedem milijonov kubičnih metrov nasipov, izguba od 50 do 100 hektarjev zemljišč in velika krajinska poškodovanost za ceno več kot 300 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, kar je najdražji tovrstni projekt v zgodovini Slovenije.

Trasa te ceste pa pomeni tudi rušenje 43 stanovanjskih hiš (skupno 147 objektov) in razselitev štirih ducatov prebivalcev oziroma trikrat več kot v opisanem primeru Palestincev. Prizadeti smo se obračali na vse mogoče institucije države in jih seznanjali z argumenti nesprejemljivosti projekta. Primerjalne študije eminentnih strokovnjakov so bile predstavljene na mnogih srečanjih z upravljalci te države, od državnega sveta, predsednika parlamenta, posameznih strank, računskega sodišča, varuhinje človekovih pravic… Nikjer in nikoli se nismo srečali z nestrinjanjem oziroma zavračanjem naših argumentov. Eno samo razumevanje in obljube o ukrepanju. Očitno s figo v žepu. Kot višek arogance pa lahko ocenjujemo stališče države, ki je predlog občine Šmartno ob Paki, da se tri predore v dolžini 1100 metrov nadomesti z enim 1600 metrov dolgim predorom pod goro Oljko, s katerim bi se izognili veliki večini rušenj domov, zavrne zaradi cene! Vse je ostalo skrito pred slovensko javnostjo. Redki so bili novinarji in mediji, ki so tvegali z opozarjanjem na spornost projekta.

V predvolilnih izjavah so vladajoče stranke s predsednikom Šarcem na čelu, razen stranke SD, izrazile nestrinjanje s to traso. Varuhinja človekovih pravic je na srečanju s prebivalci vila roke v skrbi za njih. Sedanja ministrica za infrastrukturo je sprejela dokumentacijo civilnih iniciativ z obljubo skorajšnjega srečanja in izmenjave argumentov. Verjeli smo, a smo se globoko motili. Od osebe, ki je znala ožigosati poštene aktiviste in borce za okolje za neverodostojne, niti odgovora nismo bili vredni.

In kje smo prebivalci zdaj? Dars je na podlagi stališč vlade oziroma ministrstva Bratuškove začel odkupovati stanovanjske hiše z grožnjo razlastitev, če se ne bodo strinjali. Prejšnja varuhinja človekovih pravic ni našla argumentov za ukrepanje, računsko sodišče ni obravnavalo vloge za oceno projekta, ustavno sodišče je zahtevo občin za oceno ustavnosti zavrglo, pobudo za oceno ustavnosti pa enako ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji za obravnavo, ker lastniki domov še niso razlaščeni! Civilna družba, ki sicer tudi skrbi za pravice ljudi, se ne oglaša, razen nekaterih izjem. Javnost ni bila nikoli seznanjena s škodljivostjo in neracionalnostjo projekta. Očitno se bo to zgodilo po izvedbi, kot se je to v primeru TEŠ 6 ali bančne sanacije. Morda pa bo družba do takrat vendar prišla do faze, ko bodo odločevalci morali odgovarjati za svoje škodljive odločitve. Kdo so, bomo vedeli.

Skoraj ne verjamem, da se kaj takega in s tako prirejenimi postopki lahko zgodi v Izraelu, kaj šele v urejenih evropskih državah. Pa vendar Palestinci ne želijo obešati izraelskih zastav. Tudi slovenske so vse redkejše – vsaj v našem okolju jih kmalu ne bo več. Tako pravijo ljudje.

Morda pa bomo lahko izobesili evropsko zastavo. Še je upanje.

Martin Podgoršek Šmartno ob Paki