Konec septembra in v začetku oktobra leta 2017 se je nad Evropo širil oblak nevarnega radioaktivnega izotopa rutenij-106. Radioaktivne delce so zaznali merilci med Švico in Ukrajino ter Norveško in Grčijo. Delci so dosegli tudi Slovenijo. Ker je bila njihova koncentracija majhna, oblak ni predstavljal nevarnosti za ljudi ali okolje. Kljub temu so se pričela pojavljati ugibanja, od kod je prišel. Ruska meteorološka organizacija je novembra istega leta priznala, da so najvišjo koncentracijo delcev tega oblaka, ki je bila kar 986-krat večja od običajne v naravi, izmerili na meteorološki postaji Argjašu na jugu Urala, so pa zanikali možnost, da bi delci izvirali iz Rusije.
Moskva je kot izvor delcev med drugim navedla tudi možnost, da je šlo za strmoglavljen satelit, ki je vseboval jedrski material. To se svetovnim strokovnjakom ni zdelo zelo verjetno. Že kmalu so posumili, da je radioaktivna snov izvirala iz objekta za predelavo jedrskih odpadkov Majak, blizu mesta Ozersk v regiji Čeljabinsk. Jedrski objekt Majak je od meteorološke postaje Argjašu sicer oddaljena vsega 30 kilometrov. Strokovnjaki s francoskega instituta za jedrsko varnost IRSN pa so že lani predstavili sume, da je oblak nastal, ko so v ruskem objektu naredili napako med proizvodnjo izredno radioaktivnega materiala namenjena za fizikalni eksperiment v italijanskem narodnem laboratoriju Gran Sasso v L'Aquili.
Rusija je ves čas zanikala, da bi radioaktivni delci lahko bili posledica nesreče v kakšnem od njihovih jedrskih elektrarn ali objektov za obdelavo jedrskega materiala. Mednarodna skupina 69 strokovnjakov je sedaj potrdila, da je bil najverjetnejši izvor izpusta objekt Majak. Rusiji so ob tem očitali, da je jedrsko nesrečo prekrila. Ugotovitve so znanstveniki sicer objavili v znanstveni reviji Proceedings. Čeprav je bil izpust radioaktivnega materiala nenevaren, je bil najhujši po jedrski nesreči japonske nuklearke v Fukušimi leta 2011.
Majak prizorišče tretje najhujše jedrske nesreče v zgodovini
Izbruh radioaktivnih delcev leta 2017 ni edina jedrska nesreča, ki se je pripetila na območju ruskega jedrskega objekta Majak. Ta je bil sprva zgrajen kot center za hitro proizvodnjo plutonija, ki bi bil primeren za jedrsko orožje. Ker se je Sovjetskim oblastem po drugi svetovni vojni močno mudilo ujeti korak z ZDA pri proizvodnji jedrskega orožja, so objekt zgradili v naglici med letoma 1945 in 1948 ter se pri tem požvižgali na nekatere varnostne ukrepe in skrb za okolje.
Manj nevarne, a še vedno zelo radioaktivne odpadke, so tedaj preprosto metali v bližnjo reko Tečo, vseh šest reaktorjev pa je onesnaženo vodo spuščalo v bližnje jezero Kiziltaš. Bolj nevarne odpadke so od leta 1953 pričeli shranjevati v zakopanih zaprtih jeklenih kontejnerjih, ki so jih dodatno ojačali z metrom debelimi betonskimi zidovi, temu pa dodali še sistem za hlajenje. Prepričani so bili, da bo takšno shranjevanje snovi dovolj varno, leta septembra 1957 pa so se njihove domneve izkazale za napačne. Na lokaciji za shranjevanje jedrskega odpada je prišlo do eksplozije z močjo med 70 in 100 tonami TNT-ja. To je bilo dovolj, da je v zrak poletel 160 ton težak pokrov, ki je poškodoval ostale dele kompleksa za skladiščenje odpada. Sunek je razbil vsa okna v krogu 3 kilometrov od prizorišča nesreče. Do eksplozije naj bi prišlo zaradi slabega vzdrževanja hladilnega sistema. To je povzročilo prekomerno segrevanje radioaktivnega odpada, ki se je sušil in spreminjal v eksplozivno snov. Nesrečo je naposled povzročila iskra, ki se je sprožila.
Čeprav je bila moč eksplozije silovita, to ni bilo najhujše. V nebo je poletel oblak odpadnega jedrskega materiala, a je na srečo velika večina delcev padla na tla nedaleč od prizorišča nesreče ter še dodatno onesnažila reko Tečo. Preostanek odpada pa je v obliki majhnih delcev odneslo tudi 300 oziroma 350 kilometrov daleč proti severovzhodu. Sovjetske oblasti so nesrečo poskušale prekriti, so pa evakuirale več bližnjih vasi in več let izvajale ukrepe za sanacijo posledic nesreče.
V sami eksploziji ni umrl nihče, po nekaterih ocenah pa bi posledice lahko čutilo okoli 80 tisoč ljudi. Dolgoročno je bilo onesnaženo območje v razponu med 800 do 20 tisoč kvadratih kilometrov, ki mu od tedaj pravijo Vzhodna uralska radioaktivna sled. Reka Teča je zaradi neodgovornega ravnanja z jedrskim odpadom radioaktivna še danes, a naj bi bila ta vrednost relativno nizka. Ker objekta Majak zaradi varovanja tajnih podatkov dolgo ni bilo na zemljevidih, pa so nesrečo iz leta 1957 poimenovali po najbližjem mestu Kištim. Ta nesreča danes velja za tretjo najhujšo v zgodovini, za Černobilom in Fukušimo.
