Nesreča z naftnimi derivati se je leta 1991 zgodila tudi v Tovarni kemičnih kondenzatorjev (KEKO) v Žužemberku, kjer je v daljšem obdobju zaradi napake na napeljavi izteklo v kras 30.000 litrov kurilnega olja. Manjši del se je kmalu pojavil v Krki, za sanacijo večjega dela madeža pa so po pojasnilih Nine Rman in Janka Urbanca z geološkega zavoda izvrtali vrtino, iz katere pa so v 8 letih skupno izčrpali komaj 4000 litrov onesnaženja.
Ob izlitju približno 1000 litrov plinskega olja iz skladišča naftnih derivatov pri Ortneku leta 1998 je onesnaženje po njunih besedah v 70 urah doseglo izvir Globočec, čeprav so 800 litrov olja zajeli takoj, še 300 litrov pa so – pomešanih z vodo – izčrpali iz potoka Tržiščica. Vodooskrbo iz Globočca so najprej prekinili za 10 dni in nato še za dva tedna.
V zaledju Rižane, ki jo zdaj ogroža kerozin, sta se najbolj odmevni prometni nesreči zgodili pri Kozini, ko je oktobra 1993 iz prevrnjene cisterne izteklo 18.000 litrov olja in goriva, in pri Obrovu, kjer je leto kasneje (oktobra 1994) poniknilo 16.000 litrov plinskega olja. V prvem primeru so se mineralna olja pojavila v Osapski Reki in pri Boljuncu (v Italiji), ne pa tudi v izviru Rižane. Tega so morali iz vodooskrbe izključiti le v drugem primeru. »Tudi takrat so takoj po nesreči na osnovi predhodnih raziskav predvideli možne smeri odtekanja onesnaženja in vzpostavili podroben monitoring kakovosti. Na ta način so pravočasno zaznali onesnaženje in preprečili, da bi prišlo v vodovodni sistem,« pojasnjuje Petričeva. mk
