Novo vodstvo EU je znano in čaka samo še formalno potrditev. Ursula von der Leyen, dosedanja nemška obrambna ministrica, bo naslednja predsednica evropske komisije, Christine Lagarde, izvršna direktorica Mednarodnega denarnega sklada, bo prevzela vodenje Evropske centralne banke. Belgijski premier Charles Michel bo predsednik evropskega sveta, španski zunanji minister Josep Borrell pa visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

Več komentatorjev pravi, da bo novo vodstvo EU poskušalo okrepiti evropsko »strateško suverenost«, tako da bo zbralo več sredstev držav članic in skrbelo za večjo politično koordinacijo. To je vsekakor potrebno, predvsem v evrskem območju. Toda pozivi k večji strateški suverenosti pogosto pomenijo tudi, da bi morala bolj povezana EU postati tretji steber sveta »G3«, poleg ZDA in Kitajske. To pa ni dovolj.

Struktura globalne moči leta 2019 je povsem drugačna od tiste, kakršna je bila še pred nekaj leti. Zdaj živimo v svetu G2, v katerem Kitajska vse hitreje dohiteva ZDA na večini področij, kjer gre za moč in vpliv. Čeprav je Kitajska še vedno daleč za ZDA glede vojske, je njen BDP (merjen po kupni moči) že večji od ameriškega. Še več, Kitajska ima najbolj sodobne oborožene sile, ima veliko več diplomantov na področju znanosti, inženirstva in medicine kot ZDA, pohvali se lahko s štirimi največjimi bankami na svetu in v zadnjih letih je postala vodilna na svetu na področju tehnologije.

Očitno je, da nobena druga država ne more tekmovati s Kitajsko in ZDA. Toda skupaj bi države članice EU – tudi brez Velike Britanije – lahko predstavljale silo, ki bi bila podobno močna. S spodbujanjem strateške suverenosti bi Evropi potemtakem lahko uspelo, da bi svet G3 postal realnost. Močnejša in bolj združena Evropa, tak je argument, bi lahko tekmovala z ZDA in Kitajsko na večini področij – tudi s tem, da bi njeni gospodarski viri postali orodje za doseganje geostrateških ciljev.

Toda evropski voditelji, ki so v skušnjavi glede perspektive sveta G3, morajo razrešiti dve med seboj povezani zadevi. Najprej je treba povedati, da ni jasno, kako bo EU dosegla potrebno raven integracije, če večina odločitev v sedemindvajseterici še vedno zahteva soglasje vseh držav članic. Po lizbonski pogodbi bi nadaljnja integracija zahtevala bodisi soglasno strinjanje o vseh podrobnostih ali pa potrditev s kvalificirano večino. Toda uporaba kvalificirane večine pri tako pomembnih zadevah bi sama zahtevala soglasje ali spremembo pogodbe, kar pa se zdi v bližnji prihodnosti nemogoče.

Edini način, da se preseže ta problem, je, da bi skupina najpomembnejših držav članic obšla lizbonsko pogodbo in uporabila medvladne pogodbe na področjih, pri katerih veto držav članic onemogoča soglasje oziroma ga blokira. Tako ravnanje bi moralo biti samo izhod v skrajni sili, a vsekakor ena od možnosti – kot je bilo med krizo evrskega območja s pogodbo o fiskalni stabilnosti, ki so jo podpisale vse države članice EU razen Češke in Velike Britanije.

Kot drugo pa velja naslednje: cilj EU ne sme biti toliko, da bi bila uspešna v svetu G3, kjer vlada nenehno geostrateško rivalstvo, ampak da podpira vrednote splošne deklaracije o človekovih pravicah in cilje trajnostnega razvoja. Evropa mora uporabljati trdo in mehko moč, da sodeluje z vsemi akterji, ki poskušajo uveljaviti svetovni red, utemeljen na pravilih, med drugim glede trgovine in konkurence, boja proti podnebnim spremembam, prevlade digitalnih tehnologij, genskega inženiringa, nadzora oboroževanja in uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja. Kadar je le mogoče, bi morala EU poskušati krepiti politike na teh področjih preko multilateralnih institucij.

Veliko evropskih zaveznikov po svetu upa in pričakuje, da bodo novi voditelji EU zagovarjali in uveljavljali tako politično usmeritev, poleg tega pa bi imela EU koristi od mehke moči, ki jo ustvarjajo takšna čustva. Če pa bi šla nova strategija EU v drugo smer, da Evropa postane nekaj takega, kot so Kitajska ali Trumpove ZDA – zgolj eden od igralcev v boju za moč, kar naj bi bila igra realne politike – bi evropska mehka moč slabela.

To pa je seveda tesno povezano s potrebo po tem, da se v EU odloča z večinskim glasovanjem in celo z medvladnimi pogodbami, da bi se okrepilo sodelovanje v EU. Če sedemindvajseterica ni zmožna okrepiti svojih vrednot znotraj svojih meja – kar se trenutno dogaja na primer z Madžarsko – potem jih tudi ne bo prepričljivo podpirala in uveljavljala v svetu.

Evropa mora biti potemtakem s svojim zgledom vodilna mehka sila in mora svoje vrednote projicirati povsod, tudi v svojih odnosih in sporazumih z ZDA in Kitajsko. Upanje, da bo Evropa kmalu spet lahko zagovarjala in podpirala te vrednote skupaj z ZDA, je realistično in ga je treba ohranjati pri življenju. In čeprav razlike s Kitajsko ostajajo, je neizogibno, da se bodo v tej državi slejkoprej pojavile družbene in politične sile, ki se bodo zavzemale za več svobode in multilateralizem.

Novi voditelji EU morajo za sedemindvajseterico začrtati ambiciozno in kredibilno pot naprej. Poskušati morajo zgraditi močnejšo in bolj povezano Evropo, tako, ki je ne hromi to, da temelji na najmanjšem skupnem imenovalcu, in ki se zmore postaviti zase, ko si prizadeva za miroljuben multilateralen svetovni red. Takšna vloga v svetu bi lahko iz Evrope naredila novo in povsem drugačno supersilo od dosedanjih.

Kemal Derviş je nekdanji turški minister za gospodarstvo in vodja programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), danes eden izmed vodilnih sodelavcev Brookings Institution.

© Project Syndicate, 2019