Danski družinski terapevt Jesper Juul je govoril, da se zanj oziroma za to, kar čuti in misli, v otroštvu niso zanimali ne starši ne učitelji, ampak jim je bilo pomembno samo to, kako se vede v družbi. Pravil je tudi, da je bil len in celo nekoliko tiranski oče svojemu edinemu sinu. Za sabo je imel dve ločitvi. Bil je gradbenik in kuhar, doštudiral je zgodovino in religijo ter delal kot inštruktor in socialni delavec. Kljub vsemu temu je Jesper Juul postal eden najbolj znanih in najbolj branih družinskih terapevtov, ki so mu rekli kar šepetalec družinam, s svojimi knjigami pa je usmerjal tudi slovenske starše.

Napisal »biblijo vzgoje«

Danski avtor kakih 20 priročnikov o vzgoji otrok, od katerih jih je približno polovica prevedenih v slovenščino, ter ustanovitelj Kemplerjevega inštituta, največjega in najstarejšega evropskega središča za izobraževanje družinskih terapevtov, in organizacije Familylab, ki svetuje staršem na temo vzgoje, je svojo prvo knjigo Kompetentni otrok napisal pred 18 leti, a je aktualna še danes. Juul je v priročniku, ki je med Danci kmalu dobil status biblije vzgoje, s preprostim, jasnim in natančnim besednjakom pisal o neavtoritarnem, hkrati pa tudi ne popolnoma demokratičnem pristopu do vzgoje, kjer so starši še vedno glavni, vendar pa družino vodijo z dialogom, ne z močjo.

»Ko sem leta 1975 začel delati z družinami, ni nihče govoril o vzgojnih metodah. Moje misli niso moj pogled, ampak pogled milijonov mater in očetov na svetu, ki so najboljši strokovnjaki za svoje otroke,« je svoje začetke, ko je s prijateljem Walterjem Kemplerjem, ameriškim psihiatrom, po katerem se je zgledoval toliko kot po danskem otroškem psihiatru Mogensu A. Lundu, v 70. letih prejšnjega stoletja odprl Kemplerjev inštitut, za nemški Familylab dejal Juul in poudaril, da ga izključno intelektualne razprave o vzgoji ne zanimajo.

Splošnega nasveta ni

»Na nas vplivajo lastna zgodovina, naš družinski izvor, naša prepričanja, kultura in družba. Postavite kamero v družino in opazujte starše, ko so sami z otroki. Presenečeni boste. Celo znotraj družine, ki ima enake vrednote in je na isti intelektualni ravni, se ne bodo strinjali o vzgoji. Kako bomo potem dali splošen nasvet?« se je spraševal Juul, ki je želel, da starši svoje otroke sprejemajo kot enakopravna človeška bitja, ne pa kot predmete, in da jih jemljejo resno kot sebe. S tem je mislil, da morajo upoštevati njihove potrebe, želje in ambicije, ne pa da jih odpravljajo zaradi let, spola ali fizičnih omejitev. In na te, fizične omejitve namreč, se je sam dobro spoznal. Sedem let pred smrtjo, pred katero je v 71. letu popustil minuli teden, ga je prizadelo vnetje hrbtenjače, ki ga sicer ni ustavilo pri delu, ga je pa prikovalo na invalidski voziček.

Vzgoja po principu poskusov in napak

Jesper Juul je vso svojo kariero, v kateri je pisal eno knjigo za drugo, vodil inštitut, predaval in svetoval staršem, zagovarjal tezo, da imajo otroci in šibki enake pravice v družbi, ter upal, da bodo starši in učitelji v izobraževalnih ustanovah, o katerih ni imel najboljšega mnenja, znali razmišljati zunaj okvirov ter da bodo ravnali spontano in se učili iz svojih izkušenj.

Tako, po principu poskusov in napak, se je tega, kako biti oče, učil tudi sam. To pomeni, da je preizkušal različne rešitve, dokler ni odkril prave, ali pa je spremenil pogled na celoten problem. Namesto v postavljanje meja v smislu, da otroke obdamo s prepovedmi in pravili, pa je verjel v to, da jim dajemo jasne signale. Starši bi morali biti odgovorni in zvesti svojim otrokom ter jih ne bi smeli siliti v to, da so enaki kot oni, ali izkoriščati svoje moči in groziti: »Če ne boš storil tega, bo sledilo ...« To po njegovem ne deluje in ni nikoli delovalo.

Tega svojemu sinu Nicolaiu ni govoril, je pa z njim, čeprav sta bila tesno povezana, nasploh govoril malo, saj sta oba introvertirana in sta »skupaj lahko v tišini preživela tudi po več ur«. »Bil sem mehak, morda celo len oče – v smislu, da sem se vmešaval veliko manj, kot bi pričakovali od očeta. Spoznal sem, da je Nicolai stvari odkril sam, če sem počakal nekaj minut. Ali nekaj ur. Ali dni,« je bil o svoji pasivnosti iskren za medije v Nemčiji, kjer je bil popularen toliko kot v Skandinaviji. Po drugi strani pa je znal biti tudi jezen in glasen. »Ko sva v prvih treh, štirih letih trčila z najinima trmastima glavama, sem ga trdo zgrabil za roko… In ta leta so bila zame zelo poučna – se pa bojim, da precej manj za Nicolaia.« Ta je bil z njegovo vzgojo zadovoljen, saj mu je oče dopustil, da je svobodno razvil svojo osebnost. Tega si je Juul želel tudi za druge starše, od katerih ni hotel, da bi slepo sledili njegovim naukom, ampak lastni intuiciji in izkušnjam.

Kdo ve, morda bi jim, če ne bi napisal toliko knjig, svetoval tudi, naj o otrocih manj berejo in se več pogovarjajo z njimi.