V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so bile delovne brigade razširjene po vsej nekdanji Jugoslaviji. Od leta 1999 pa so njihovo vlogo pri nas prevzeli mariborski študentje in s pomočjo pri popotresni obnovi v Bovcu začeli danes že enaindvajsetletno tradicijo pomoči na območjih, ki so jih prizadele naravne katastrofe, ter pomoči regijam, ki so demografsko ogrožene, pozabljene.
Krajevna skupnost Dole pri Litiji velja za enega najbolj odročnih krajev oddaljenih in večjih občin, o čemer priča tudi sama infrastruktura kraja, ki privabi številne kolesarje in pohodnike, ki se sprehodijo po oglarski poti. In prav naravne danosti ter turistične priložnosti so bile razlog, da so se mariborski študentje za deset dni odpravili med oglarje in si na jasi postavili šotorsko naselje. »Petdeset študentov, starih od 20 do 25 let, je razdeljenih v pet do sedem skupin. Vsak dan se sproti dogovarjamo o delu na različnih deloviščih in kakšne so potrebe po pridnih rokah,« pove vodja letošnjega tabora David Lukner. Prva ekipa brigadirjev je na smučišču Hlače postavljala ograjo, uredila okolico in preorala nogometno igrišče. »Nekaj posebnega je bila priprava oglarske kope, pa delo na 12 kilometrov dolgi oglarski poti, ko je ena skupina markirala pot, druga pa urejala in čistila samo pot. Postavili smo tudi brv in jo skupaj z domačini poimenovali kar brigadirska brv. V sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije smo risali markacije tudi na zasavski planinski poti, priljubljeni turnokolesarski trasi,« pove Lukner, ki nas je pospremil do cerkve v Prelesju, kjer so brigadirji odstranjevali notranji omet in urejali odvodnjavanje okoli cerkvene stavbe. »Delo je garaško, vendar sem ga vajen,« pove študent strojništva Martin Pintarič, ki se je tabora udeležil že drugo leto. »Težkega dela sem vajen, prav tako smo hitro navezali stike s prebivalci, ki sem nam pri delu pridružijo, ko jim čas dopušča,« še pove Pintarič. Čeprav je delo bolj fizične narave, se ga tudi študentke ne izogibajo. Ana Helbel in Maja Poljšak sta tako v cerkvi prevzeli bolj »fina« dela in odstranjevali omet iz fug. »Fantje so z orodjem opravili težji del, naju zdaj čaka bolj fino delo,« sta povedali. Znanje gor ali dol – štejejo roke, ki so pripravljene poprijeti za vsako delo, pa meni Zoran Kačičnik, idejni vodja projekta: »Študentje so zelo priročni, marsikdo je prvič poprijel za lopato. Vendar bolj kot znanje štejejo pridne roke, zato smo hvaležni vsakemu, ki pride.«
Hladen sok in kozarček vina
Študentje tudi radi priskočijo na pomoč domačinom. Tako so skoraj devetdesetletni Mileni Zupan pomagali spraviti les iz gozda na njeno posestvo in ga ob pomoči bližnjega soseda Andraža Medveda, ki je posodil mehanizacijo, tudi razžagali in spravili pod streho. »Odkar mi je mož umrl pred devetimi leti, živim na hribu sama. Družbo mi sicer delajo zajci in piščeta, kolikor zmorem, obdelujem tudi vrt,« pove Zupanova, ki se je pomoči fantov iskreno razveselila. »Pozimi se grejem na kmečko peč, prav tako kuham na drva,« pove gospa, ki fantom pogosto odnese hladen sok. »Pa tudi z vinčkom jih rada pocrkljam.«
Mariborski študentje so bili v vseh teh letih praktično že po vsej Sloveniji in upajo, da so povsod pustili tudi dober vtis. »In če smo še pred leti morali spodbujati študente k udeležbi v brigadi, smo letos že dva meseca prej zapolnili vsa prosta razpisana mesta,« zadovoljno pove Kačičnik, ki verjame, da bodo brigadirji tudi tokrat pustili pečat. »Seveda se bo nekaj časa zagotovo še govorilo tudi o našem porazu na nogometni tekmi, ki smo jo na spoznavnem pikniku odigrali z domačini,« v smehu pripomni Lukner.
