Liska, Pika, Ringola, Šeka, Detela, Murka in druge krave so se tistega jutra, ko smo jih obiskali na Krvavcu, že skrivale v predoru ob hotelu na Krvavcu. »Tja gredo, kadar jim je vroče. Zanimivo pa je, da jih dež ne moti. Skrijejo se le ob hujšem neurju ali ob toči. Ko z oblakov rosi in hitijo k svojim skrivališčem, vemo, da nam bo vreme zagodlo,« pravi predsednik Pašne skupnosti Jezerca, ene od pašnih skupnosti na Krvavcu, Marko Kuhar. Tudi njegova žena Polona Kuhar je pastirica na Krvavcu. Njun dan se je začel že precej pred našim prihodom, zato sta se oba z možem že preoblekla iz pastirskih oblačil.
»Ob petih zjutraj je tukaj čarobno. Počasi se dani, nekaj krav leži, druge vstajajo, vse je tiho, zrak pa je oster in svež. To moraš doživeti, sam opis občutke povsem osiromaši,« nas pouči Polona. Časa za sanjarjenje takrat vseeno nima, kajti pri pastirstvu je pomembna točnost, saj se krave ravnajo po svoji notranji uri. Če nekoliko zamudi, se že podajo na svoj pohod po pašniku in je treba tekati za njimi. »Prav zanimive so, vsako noč ležijo na istem mestu. Podnevi pa delajo kroge, tri različne ture imajo,« pravi.
Na tistem delu Krvavca, ki se pozimi s snežno odejo spremeni v priljubljeno smučišče, se poleti pase 408 glav goveda, 151 jih sodi v pašno skupnost Jezerca, 257 pa v pašno skupnost Kriška planina. Na planini Dolga njiva se pasejo še ovce, okoli 200 jih je, in nekaj konj, opisuje Marko. Na planino pridejo krave običajno na začetku junija, ostanejo pa do sredine ali celo do konca septembra.
Današnje krave so težje od nekdanjih
Le še dva lastnika živine v njihovi pašni skupnosti molzeta krave, ostale pa imajo ob sebi teličke, ki pijejo njihovo mleko. »Smo ena redkih planin v Sloveniji, na kateri se število glav goveda ni bistveno spremenilo še iz časov pred drugo svetovno vojno. Ponekod je število zelo upadlo ali pa je paša na planini usahnila. Pri nas je krav celo več kot včasih. Pa tudi težje so. Cike, ki so jih pasli včasih, so tehtale med 300 in 400 kilogrami, današnje simentalke jih imajo med 600 in 700,« opisuje veliko razliko. »Drugače bi bil Krvavec, predvsem v strminah, precej zaraščen, če se na njem poleti ne bi pasla živina,« nas še pouči Marko Kuhar.
Molžo je treba ponoviti še pozno popoldne, opozarjata. Liska in Pika, ki sta edini molznici, v teh dneh, ko je paša dobra, z eno molžo poskrbita za 15 do 20 litrov mleka. Kuharjeva ga v svoji brunarici Sonček vključujeta v kulinarično ponudbo, kamor sodi na primer kislo mleko, skuta, skutni štruklji, kadar je mleka več, pa Polona naredi tudi mladi sir. »Paša je dobra takrat, kadar je toplo in je dovolj padavin,« poudarjata. Molža pa ni edino delo, ki ga imajo pastirji na planini. Vsak dan je treba vso živino pregledati, kako se vede, ali je zdrava. Na očeh je treba imeti med drugim tudi teren, obdan z okoli 10 kilometri ograj, ki prav tako ne smejo imeti lukenj.
Treba je imeti čut za živali
»Da si lahko pastir, moraš imeti poseben čut za živali,« opozarja Marko. Medtem ko se je sam pastirskih spretnosti na domači kmetiji učil že od ranih nog, se jih je Polona začela lotevati, ko sta se poročila. Imata štiri odrasle otroke in poleg pastirstva in gostinstva se ukvarjate tudi s turizmom. A dela s kravami se nikakor ne naveličata. Na vprašanje, kaj je najlepše ’v pvanin’, kot rečeta planini, nista odgovorila v hipu. »Jaz se to večkrat sprašujem, kaj je tisto, kar me vleče sem gor. Ne vem, očitno je to neka nevidna sila,« razmišlja Polona. »Zmeraj sva tukaj z veseljem. Krvavec ima na splošno pozitivno energijo,« opozarja Marko.
Medtem ko jima pastirsko življenje marsikdo zavida ob lepih dnevih, morata vsa opravila odkljukati tudi v dežju, vetru, megli in nevihtah. Posebej tiste s strelami so lahko, tako kot za ljudi, usodne tudi za živali, opozarja Polona. Strela je na primer pred nekaj leti pokončala kar nekaj krav, ki so se ob udaru tiščale skupaj, poginule pa so našli dan po nevihti. Da krave čutijo bolečino ob tragedijah, se je Polona prepričala tudi takrat, ko je ena od njih skotila mrtvega telička. Še dneve po tem je ob mestu, kjer ga je zadnjič poskusila k življenju spraviti z nežnim sunkom svojega gobca, postala in iz ust spustila srce parajoč zvok, preden je nadaljevala pot.
