Dirkanje je od nekdaj del človekove narave, saj se že od pradavnine naprej radi pomerjamo z drugimi ljudmi, tako je zapisano v naše gene. V svetu, posebno v ZDA, je že dolga desetletja priljubljena posebna vrsta dirk: dirkanje na gravitacijski pogon s »škatlami za milo« ali kako drugače sestavljenimi dirkalniki je tam resen hobi. Sčasoma so ga seveda prevzeli tudi Evropejci, nadgradil pa ga je Red Bull s svojim značilnim pristopom do drugačnosti. A pozor, te vrste dirkalniki vseeno niso nastali v ZDA.
Prvi zametki dirkanja z na hitro sestavljenimi majhnimi dirkalniki, večinoma narejeni iz embalaže za različne izdelke in s pribitimi kolesi denimo kotalk, segajo v Nemčijo. Natančneje v leto 1904, ko se je pravi avtomobilizem šele dobro rojeval, prvi dokumentirani poskusi dirkanja pa prihajajo z območja Taunusa pri Frankfurtu. Snovalci so se navduševali nad takratnimi dirkami kova Gordon Bennet Cup ali Kaiserprice race. A zamisel je nato nekako utonila v pozabo, vsaj med širšim občinstvom, dokler je niso po vsej verjetnosti nemški izseljenci prenesli v ZDA.
Več kot le zanimiv hobi
Leta 1933 je fotograf Dayton Daily Newsa Myron Scott objavil fotografije z ene od teh dirk in prišel na zamisel, da bi iz tega lahko naredil nekaj več kot le zanimiv hobi. Kupil je pravice za organizacijo dogodkov in leto pozneje že organiziral Soap Box Derby. »Najprej sem naletel na manjšo skupino dečkov, ki so se poganjali po hribu navzdol s povsem preprostimi vozili, ki so jih komaj usmerjali in upali, da bodo nekako prišli do cilja na dnu klanca. Ker mi nekaj fotografij ni uspelo, sem jih vprašal, ali lahko povabijo še kakšne prijatelje, da bi imeli pravo dirko z več avtomobili, in hitro so se odzvali,« se je leta pozneje spominjal Scott, ki je preminil leta 1998.
Leta 1934 mu je uspelo prepričati kar 50 različnih mest v ZDA, da so organizirala tekmovanja in potem svojega prvaka poslala na finalni dogodek najprej v Dayton, pozneje so ga preselili v Akron. Njegova poteza je bila velik uspeh, sam pa je ostal zapisan avtomobilizmu, saj je nato delal pri Chevroletu in se v zgodovino avtomobilizma zapisal kot človek, ki je poimenoval corvetto. »Pri Chevroletu so želeli ime avtomobila, ki bi se začelo na črko C, ne sme pa izvirati iz sveta živali. Tako je leta 1953 nastala corvetta,« je pojasnjeval Scott, za to pa se ima danes svet zahvaliti tudi njegovim začetkom v dirkanju na gravitacijo. Kot smo omenili, so bila ta vozilca sprva narejena iz vsega, kar je mladim prišlo pod roke, kasneje pa so jih dodelovali, jih izboljševali z aluminijem, umetnimi materiali, celo ogljikovimi vlakni, jim dodajali večja kolesa in predvsem boljše krmilne sisteme. Zato lahko ta vozila dosegajo hitrosti od nekaj kilometrov na uro pa vse do 150 ali še kakšen kilometer več.
Goljufija z elektromagnetom
Tehtajo v povprečju okoli 70 kilogramov, še danes pa se morajo snovalci držati nekaj osnovnih načel. Avtomobil ne sme imeti motorja, torej ga lahko poganja izključno težnost. Imeti mora vsaj štiri kolesa in neke vrste zavore, ki lahko dovolj upočasnijo vozilo pred ovinki. Vsak dirkač mora imeti na glavi čelado, pravila pa se lahko tudi spreminjajo od tekmovanja do tekmovanja; ponekod se ocenjuje le hitrost, torej neke vrste vožnja na čas, drugič se pomerijo v neposredni dirki. Pomemben je lahko tudi videz dirkalnika oziroma originalnost pri zamisli vozila in tako dalje.
V prvi vrsti velja načelo poštenega tekmovanja in sledenje pravil, a tukaj so v preteklosti kar nekajkrat naleteli na težave. Nekateri so tekmovanja vzeli preveč resno. Najbolj zloglasen je primer iz leta 1973, ki se je izkazal kot nepošten, a tudi kot odličen primer tehnične iznajdljivosti. Ko je takrat 14-letni Jimmy Gronen zmagal na 36. dirki All American Soap Box Derbyju v Akronu, si je prislužil 7500 dolarjev vredno štipendijo. A njegov mali dirkalnik je bil enostavno prehiter in je zmagoval kot za stavo, najbolj pa je sodnikom ob stezi padel v oči njegov hiter start. Že pred dirko so se tekmeci glasno pritoževali, po dirki pa so ga vzeli pod drobnogled. In odkrili so zanimivo rešitev: konstruktor Robert Lange (skupaj z bratoma Philom in Wellsom je postal znan po smučarskih čevljih) je bil skrbnik Jimmyja Gronena, v vozilo pa je namestil elektromagnet. Ko se je dirkač z glavo naslonil nazaj na sedež, je vklopil stikalo in aktiviral magnet v sprednjem delu vozila, ta pa je »sodeloval« s kovinsko palico, ki je zadrževala vozilce na klancu. Ob startu se je ta palica zložila naprej in dobesedno potegnila magnet ter s tem vozilo po klancu navzdol. Vsi, ki so sodelovali v tem tekmovanju, so bili šokirani, eden od poročevalcev je zapisal, da se je takrat zdelo, kot da so se simboli amerištva (jabolčna pita, materinstvo in ameriška zastava) sesuli v prah.
Lange je moral za kazen plačati 2000 dolarjev v dobrodelne namene, dve leti ni smel sodelovati na dirkah, podvomili pa so tudi o zmagi njegovega sina na istem tekmovanju leto prej. Lange je pisno zatrdil, da je bilo sinovo vozilo tehnično ustrezno, a ko so ga želeli vseeno pregledati, nenadoma nihče ni več vedel, kje je. Kasneje se je pokazalo, da je plačal 350 dolarjev, da so to vozilo aerodinamično dodelali v profesionalnem vetrovniku. Leta 1975 so nehali organizirati to tekmovanje, ker je zaradi tega škandala začelo upadati zanimanje ekip za dirko. Danes je dirkanje s temi vozili postalo zanimiv konjiček, ki pa bolj kot za samo dirkanje skrbi za nenavadno zabavo ne le otrok, ampak tudi tistih, ki so ostali otroci po srcu.
