Kako zelo ste se po nesreči spremenili, bi lahko rekli, da ste postali boljši človek?

Ne bi rekla, da sem postala boljši človek, sem se pa nedvomno zelo spremenila. Srečanje s 25-tonskim tovornjakom me je vrglo v brezno in temo, prebujanje in postavljanje na noge pa je bilo zelo boleče, dolgotrajno, polno stiske in bolečine. Počasi sem se zavedla, vrnil se mi je spomin, spet sem začela hoditi. Seveda človek po takšni izkušnji ni nikoli več tak, kot je bil prej. Mene na primer zelo ovira dvojni vid. Ker posledično berem manj, sem se bolj navezala na glasbo. Tako sem med pospravljanjem naletela na štiri letne čase Vivaldija. Ko sem pisala prve pesmi, sem zato prvo knjižico poimenovala Opus pomladi, saj je bilo zame novo rojstvo kot nova pomlad. Pisanje sem nadaljevala in nastali sta dve pesniški zbirki – Opus obstoja in Darilo življenju. V življenju pač nikoli ne vemo, kje je začetek in kje konec.

Verjetno danes živite iz dneva v dan, nekoč ste vse bolj dolgoročno načrtovali?

Že prej sem se naučila, da je treba živeti za vsak trenutek, ki ti je dan. V službi sem se ukvarjala s strateškim marketingom, zato sem vedela, kako načrtovati prihodnost. Ko gledam, kaj se dogaja po svetu, si naredim svojo predstavo o tem, kaj se bo zgodilo. Praviloma se predstave uresničijo.

Je bilo težko predelati tako travmatično izkušnjo in osebnostno zrasti?

Bilo je izredno težko. Ko se ti nekaj zgodi, nisi prizadet samo ti, temveč vsa družina, prijatelji, somišljeniki. Zavedanje, da se bolečina dotakne tudi najbližjih in prijateljev, ni lahko. Istočasno pa mi je življenje prineslo nasproti druge ljudi, ki so doživeli podobno izkušnjo. V rehabilitacijskem centru Soča in v zavodu Varna pot sem spoznala veliko ljudi, ki so dobili priložnost, da se vrnejo v življenje in najdejo sebe. Življenje si osmislijo z nečim drugim. Sama sem se soočila s stvarnostjo in vsakdanom.

Bili ste na skrajnem robu preživetja. Je bila vrnitev zahtevna, polna bolečine, trpljenja, negotovosti?

Vrnitev je bila boleča in dolgotrajna, pogosto sem jokala, ker sem bila tako zelo nemočna. Sčasoma sem se zavedla, da vsakodnevni jok pomaga, da bolečina odide. Do nikogar nimam zamere, sem samo hvaležna vsem, ki so mi pomagali pri vrnitvi.

Se še spomnite nesreče, po kateri ste bili 12 dni v komi?

Ničesar se ne spomnim. Zgolj tega, da sva šli s prijateljico v Maribor na izlet. Žal je prijateljica umrla na kraju nesreče. Sama sem se vračala postopno in se zavedala, da je življenje dragoceno darilo, ki ga je treba sprejeti z vsem, kar pride, tako dobrim kot slabim.

Ste neprevidnemu tovornjakarju kdaj odpustili? V nesreči ste izgubili dolgoletno prijateljico.

Do voznika nimam zamere. Ne morem biti jezna na nekoga, ki je hitel zato, da bi opravil svoje delo.

Vi ste preživeli. Se kdaj vprašate, zakaj?

Ne. Vsak človek ima zapisano svojo usodo. Pridobi si določene izkušnje in raste kot osebnost. Nesrečo sem vzela kot preizkušnjo, iz katere sem morala priti kot dober človek. Iskala sem nekaj, s čimer bi osmislila svojo novo življenjsko pot. Pred nesrečo sem imela velike načrte, kam vse bom potovala, potem pa se je vse postavilo na glavo. Na srečo sem našla svoj prvi zvezek iz gimnazijskih let, ko sem pisala kratke pesmi. V zavodu Varna pot so me spodbudili, da nadaljujem pisanje, in moja prva pesem v knjigi je posvečena Miheli, moji pokojni prijateljici iz prometne nesreče. Letos bo izšla že osma in zadnja knjiga te pesniške zbirke. Se bom pa vrnila k pisanju pripovedk.

Kako težko se je bilo vrniti v normalno življenje, potem ko ste bili tako psihično kot fizično na tleh?

Zahtevni sta bili tako psihična kot fizična vrnitev. Ko sem bila sprejeta v rehabilitacijski center, sem ljudi lepo prosila, naj mi vrnejo um, fizično pa, kar se bo dalo. Glede na naravo poškodb sem bila prepričana, da je nemogoče, da bom takšna, kot sem bila prej, polna energije, da lahko spet zaživim. Dokler ima človek sebe, lahko marsikaj naredi. Ko pa človek dovoli, da sebe izgubi, je zgodbe konec.

Je bila vrnitev nekoliko lažja tudi zato, ker ste si pomagali s pisanjem pesmi?

Pesmi so mi dale notranje ravnotežje, lažje sem se spravila z dogodki, ki so se mi zgodili. Vedela sem, da bom morala v ospredje dati nove vrednote in vsakdanjost sprejeti drugače. Prej nisem imela časa, da bi gledala, kako potujejo oblaki, ali da bi poslušala pesem ptic. Danes to počnem. Zelo me zanimata rastlinski svet ter raznolikost barv in oblik. Svet je zelo lep.

Še vedno pišete pesmi. Kaj s pomočjo njih sporočate Slovencem?

Želim povedati, da je življenje dragoceno darilo. V enem življenju spoznaš le delček vse obsežnosti, ne pa vseh dimenzij in vsega na svetu. Težko je verjeti, da smo ljudje kot središče dogajanja nekaj posebnega. Skozi pesmi želim ljudem približati vrednote življenja, ljudje se morajo zavedati svojega obstoja.

Kakšen je njihov odziv, vas kdaj pokličejo, se zjočejo?

Mene redko, večkrat pa klic prejmejo v zavodu Varna pot. Se pa zgodi, da se kakšen človek ob prebiranju čustveno odpre. Pesmi sicer niso v prosti prodaji, napisane so z namenom in za ljudi, ki hodijo podobno pot in so doživeli podobno usodo. Žrtev ni samo tisti, ki doživi prometno nesrečo, temveč tudi tisti, ki jo nehote povzroči, saj doživlja podobne travme. Ti ljudje prav tako rabijo pomoč, da znova najdejo sebe.

Tragedije odpirajo rane, ki jih je težko zaceliti, zato je psihosocialna pomoč po prometnih nesrečah verjetno zelo pomembna. Tudi vi kot ambasadorka zavoda Varna pot žrtvam pomagate. So vam hvaležne?

Prek zavoda izvem, kako se določene pesmi dotaknejo ostalih žrtev in da so njihova spodbuda. Vsak izmed nas ima določen dar, ki mu je dan, da samostojno živi.

Ker je žrtev verjetno veliko več, kot si znamo predstavljati?

Preveč jih je. Vsako življenje je dragoceno, zato iz vsega srca podpiram vse, kar je povezano z Vizijo nič. Podpiram tudi našo komisarko za promet Violeto Bulc, ki je odločna ženska in ji je vizija prav tako zelo pomembna, zato pomaga, da se širi in postaja temelj vseh držav v evropskem prostoru. Tudi osebno sem deležna njene podpore in želje, da se nekaj naredi na področju prometa. Seveda pa moramo vsi pomagati pri skupnem cilju, da bodo razmere na cestah še boljše.

Je bilo težko najti nov smisel življenja in novo poslanstvo?

Imam občutek, da vedno dobiš napotek, kaj ti lahko osmisli življenje. Toda treba je dobro gledati, včasih gre napotek mimo. Tudi sama sem nekoč šla mimo njega. Zato pa danes vem, zakaj sem šla. Treba je živeti ozaveščeno. Vsako jutro, ko se zbudim, se zahvalim, da imam pred sabo nov dan. Podobno se zahvalim tudi zvečer za vse darove tistega dne. Naj gre za nepredvideno srečanje, nasmeh nekoga ali pa zgolj za manjše sporočilo.

Kako vas danes dojema sin Matej, ste precej drugačni, kot ste bili pred nesrečo?

Družina se je morala navaditi na mene, na mojo drugačnost. Tudi za sina je bil to velik udarec, prav tako za vnuka, ki sta bila tedaj še otroka. Vsi so mi stali ob strani in mi pomagali pri moji vrnitvi. Mi pa ni bilo lahko.

Drži, da ste danes bolj razumevajoči, empatični in polni ljubezni do vsega, kar vas obdaja?

Že prej sem bila. V službi sem morala biti močna, zato sem včasih težko razumela človeške slabosti. Danes jih razumem zelo dobro, prav tako stiske ljudi. Človek se skozi različna obdobja spreminja, ima vzpone in padce.

Prometne nesreče so v Sloveniji žal del vsakdana, za seboj pa puščajo preživele, ki so na tak ali drugačen način prizadeti. Se kot družba zavedamo negativnih posledic prometnih nesreč?

Žal ne. Premalo imamo radi sebe in ljudi okoli sebe. V nasprotnem bi bili na cesti obzirnejši in bi bilo nesreč precej manj. Se pa stvari obračajo na bolje. Tudi na državni ravni vse bolj podpirajo projekte, ki prispevajo k večji varnosti na cestah.

Preživeli ste predvsem zaradi hitre intervencije in vrhunskih zdravnikov. Vas je bilo strah, da ne boste mogli več vstati, govoriti ali prepoznati bližnjih?

Ko sem se zbudila, sem si rekla, da če ne bom mogla normalno živeti, je bolje, da odidem na drugi svet. Pozneje se s to mislijo nisem več ukvarjala. Od nesreče mineva 11 let, danes se bolj osredotočam na to, kaj lahko s preventivo, izobraževanjem in ostalimi dejavnostmi naredimo, da bo žrtev prometnih nesreč vse manj. Zavedanje ljudi, da ne smejo za volan, če so pili, in da med vožnjo ne smejo telefonirati, mora biti visoko. Življenje je le eno in je dragoceno darilo.

Ste danes srečen človek?

Sreča je v drobnih stvareh. Ko sem bila na rehabilitaciji, sem to izvedela. Toda te male stvari je treba prepoznati in zadržati, sicer ti spolzijo iz rok, odidejo in se počutiš prazno.

Za srečo ne potrebujemo veliko, kajne? A kaj, ko se tega prepogosto prepozno zavemo…

Res je.