Čeprav je nad glasbo vendarle navdušen malce manj kot Lojze Peterle, ki si ga brez ustne harmonike skoraj težko predstavljamo, aktualni slovenski premier ljubezni do glasbe ne skriva. Posebno pri srcu mu je narodno-zabavna, kar je bilo razvidno tudi iz nedavnih obiskov jubilejnega koncerta Štirih kovačev in Števerjanskega festivala. Marjan Šarec »očitno pozna tudi besedila, saj si je prepeval in vidno užival«, so v reportažah s Koroške konec maja poročali mediji. Ko je dobil besedo, se je iz prve vrste povzpel na oder in o skupini govoril le v presežkih. »Mnogo reči mi je rojilo po glavi, ko sem razmišljal, kaj naj povem ob takem jubileju. A ob tem besede postanejo poceni. Harmonika, ki nastopa tako dolgo, je jokala, se veselila, opevala Koroško in opevala ljubezen. Tudi najbolj zakrknjen človek se mora ob tem omehčati,« je položil na srce občinstvu. »Štirje kovači, nadaljujte v tempu, kot pravi vaša pesem Ne gremo še v penzijo. Vse dobro na vaši nadaljnji poti. Mi vas bomo spremljali in nikoli si ne boste mogli predstavljati, kaj ste nam dali in kaj nam dajete. To vemo mi, vaša zvesta publika,« se je ob 65. obletnici delovanja zahvalil skupini.
Na vprašanje, kako to, da se je udeležil koncerta, je Šarec odgovoril: »Ob tako visoki obletnici delovanja ansambla se spodobi, da jim izkažemo priznanje, saj so pomembno zaznamovali glasbeno zgodovino Slovenije. Imajo čisto svoj stil in se postavljajo ob bok drugim začetnikom te zvrsti na Slovenskem.« In če sta se komu njegov (uradni) obisk koncerta – vendarle so njegovo prisotnost na njem z napovedjo obeležili celo na spletni strani vlade – kakor tudi sedenje v prvi vrsti zdela netipična za politika njegovega kova, sam na zadevo ne gleda tako. »Nobena stvar, ki je narejena s pravim namenom, ne more biti netipična. Vsak predsednik vlade opravlja funkcijo na svoj način. Človek naredi funkcijo in ne obratno,« se aktualni predsednik vlade ne pusti zmesti.
Vzljubil jo je, ker ga ni nihče silil
Le nekaj dni kasneje je Šarec obiskal še 49. festival narodno-zabavne glasbe Števerjan 2019, kjer so njegov prihod otroci počastili z neuradno himno Zarja Števerjana. V govoru je poudaril, da se je na festivalu porodilo veliko uspešnic s skupno noto opevanja slovenske domovine, jezika in povezanosti, pa tudi ljubezni, o katerih govori mnogo besedil. »Vse to so prvine, ki nas povezujejo, in tega se moramo držati tudi v prihodnje. Ta festival je za nas zelo pomemben, saj poteka v zamejstvu, kjer se prostovoljci vsako leto trudijo, da uživamo v lepih skladbah in izbiramo tiste, ki so nam najbolj všeč,« je že tradicionalno nagovoril množico. Na vabila na podobne dogodke in koncerte se slovenski premier rad odzove, saj da s tem priznanje organizatorjem, v primeru Števerjana pa izpostavlja še pomembnost dogodka za Slovence onkraj meje, »saj potrebujejo pozornost matične domovine«. O načrtih glede podobnih obiskov zabavnih prireditev ne more govoriti, saj so odvisni od povabil in razpoložljivosti, so na naše poizvedovanje sporočili iz njegovega urada.
Šarca narodno-zabavna glasba spremlja že od otroštva. »Nihče me je ni silil poslušati in najbrž sem jo ravno zato vzljubil,« pravi. Priznava, da ima raje skladbe starejšega datuma. »Všeč mi je, kadar je skladba napisana z dušo, kot pri vseh drugih zvrsteh. Težko pa rečem, kaj točno me pri tej glasbi najbolj privlači. To imaš ali pa nimaš,« je prepričan. Za razliko od katerega prejšnjega slovenskega premierja sam nikoli ni poprijel za kak inštrument, mu pa petje ni tuje. Na igralski akademiji, kjer je študiral, so imeli vsako od študijskih let gledališko petje, iz česar je opravljal izpite. Drugače je s plesom, pri katerem očitno ni tako spreten. »Kar se plesa tiče, ga prepuščam tistim, ki obvladajo,« odvrne na vprašanje o tem, ali se rad zavrti na kakšno poskočno domačo. Recimo na kateri od gasilskih veselic, ki mu verjetno niso tuje, saj je tudi sam prostovoljni gasilec. »Te načeloma obiskujem vsako leto v svoji vasi,« pristavi. In ravno na eni od njih je pred osemnajstimi leti spoznal ženo. Naklonjenost narodno-zabavni glasbi mu je verjetno prav tako pomagala pri vlogi Ivana Serpentinška, humornega lika stereotipnega, preprostega Slovenca, ki če že ne raztegne meha, pa harmoniki ob kozarčku domačega z veseljem prisluhne.
Ustna harmonika, kitara, orgle
Slovenci smo glasbeni narod. Radi kakšno zapojemo, smo poskočni ob polki, večina, kakopak, zgolj ob predhodni vinski spremljavi. (Domače) viže in zvoki harmonike, kitare, trobente se ne razlegajo le iz zidanic, gasilskih domov in z veselic, temveč tudi iz parlamenta. Da, prav ste prebrali. Slovenski državni zbor namreč sodi med redke, ki imajo lasten ansambel. Parlamentarni Dixie Band nastopa na različnih prireditvah s kulturnim programom. A kakor smo izvedeli iz neuradnih, a zanesljivih virov, ta ni več dovolj. Predsednik državnega zbora Dejan Židan naj bi si iz vsega srca želel ustanoviti band z aktualnimi poslanci, v katerem bi sam lahko poprijel tako za klarinet kot klavir, ki ju baje izvrstno obvlada. Po naših informacijah je nad idejo nadvse navdušen poslanec SDS Franc Breznik, ki v prostem času uživa ob igranju kitare in petju. Za spremljavo na (cerkvenih) orglah lahko poskrbi njegov strankarski kolega Žan Mahnič, sicer organist v Gorenji vasi, v glasbeni šoli pa se je učil tudi igranja kitare. Kaj pa vodilni vokal? Najbolj logična izbira je zagotovo pevka Nina Maurovič iz LMŠ, za spremljevalni vokal pa lahko poskrbi Desusov Ivan Hršak, ki menda v sklopu društva copatarjev iz Dola pri Hrastniku rad prepeva. Najbolj pri srcu mu je njihova himna, v kateri objokuje davno izgubljeni »ledik stan«.
Tudi sicer so naši politiki izredno muzikalični. Nekdanji premier Miro Cerar je brenkanje po kitari širni Sloveniji predstavil kar na televiziji, bivši minister Boris Koprivnikar je skoraj stopil na policijsko mino po enem od koncertov skupine OF, Over Forty, v kateri igra kitaro, nekdanji prometni minister Patrick Vlačič je v več skupinah nastopal kot basist, včasih pa poprijel tudi za mikrofon. Na baskitari je bil spreten tudi Igor Šoltes s skupino Ni važn. Vsestranski predsednik Borut Pahor je v predsedniški palači pred leti poprijel za bobne in dokazal, da bi kariero lahko zgradil tudi kot roker.
Med najbolj izstopajočimi na slovenski glasbeno-politični sceni pa so trije. Miha Jazbinšek, saksofonist, vodja jazz sekcije godbe ljubljanskih veteranov, v zgodnjih šestdesetih letih pa je s skupino Albatros veljal za prvega, je pri nas preigraval glasbo Beatlov. Drugi je ljudski Marjan Podobnik, vnovični predsednik SLS, ki je pred davnimi leti celo izdal album Za Slovenijo z ljubeznijo, v zgodovino televizije in ljudska srca pa se je zapisal z izvedbo priredbe Čukov Ša-la-la. Zadnji, a zagotovo daleč najbolj muzikaličen na tem seznamu je Lojze Peterle, ki Slovence, evropske poslance pa tudi svoje čebele vedno zna spraviti v dobro voljo z ustno harmoniko, dober pa je tudi z diatonično harmoniko.
