Sojenju Milku Noviču smo hote ali nehote vsa leta lahko sledili. Časopisi in televizije so o tem redno poročali, njemu je bila posvečena »nacionalkina« Tarča, na spletu najdemo celo »Dosje Milka Noviča«, kjer si lahko preberemo potek njegovega sojenja, »podporne« članke posameznih pravnikov… Kmalu se je pojavila tudi obsežna sodba sodnika Radonjića, ki si je prizadeval Noviča oprostiti dokazano nedolžnega. Ob tem se sprašujem: če ob trohici dvoma ne moreš nekoga obsoditi, ali ne velja po zdravi kmečki pameti enako za nedolžnost? Je lahko nekdo dokazano nedolžen, če obstajajo minimalni odstotki možnosti (pod 10 odstotkov), da je lahko ubijal?

Sodnik Radonjić je ob izreku sodbe sam pritegnil »pozornost« zaradi svojih izrečenih obtožb o pritiskih, odnosa do tožilke in nekaterih drugih kolegov, pisanja o iluminatih, zvračanja odgovornosti za svojo kariero in počutje na druge… Za novinarje je to dobrodošla tema. Ni čudno, da so se nekateri lotili analize njegove sodbe, posebno ker so jo spet drugi, tudi strokovnjaki za to področje, tako »opevali«.

Prebrala sem zadnja dva Dnevnikova članka o tej temi in tudi kritično pismo gospoda Matevža Krivica (Dnevnik, 25. julija), ki ga zelo spoštujem. Ob tem sem se spomnila na razmišljanje, ki si mi pogosto plete po glavi: pomembno in »simptomatično« je, kdaj in zakaj se kdo oglasi. Še pomembneje pa je, kdaj in zakaj je kdo tiho.

Krivic je napisal, kot sam pove, kar »šest kritičnih pravnih mnenj prvega sojenja dr. Noviču z natančno analizo očitnih napak in pristranskosti«, mediji, razen desnih, pa niso bili do sojenja nič kritični. Sprašujem se, koliko kritičnih mnenj pa je on napisal ob sodbi sodnika Radonjića, čeprav pravi: »Tudi sam sicer štejem nekatere Radonjićeve poteze in izjave pri sojenju in v sami sodbi za neobičajne, presenetljive, 'unikatne', tudi za sporne – toda tako je bilo tudi prvo sojenje.«

Obratno, zdaj brani njegovo sodbo pred nekorektnim poročanjem. Sama te nekorektnosti v vsebini Dnevnikovih člankov nisem zaznala. Ne vem, kdo se celo norčuje iz njegove sodbe. Resnici na ljubo so nekateri Radonjićevi argumenti za marsikoga privlečeni za lase in »izlet v matematiko« je še strokovnjakom slabo razumljiv. Uperjen prst v Stephana (in njegove), ki ima za čas streljanja (menda) alibi, pa je nedopusten spodrsljaj. (Saj ga lahko za to toži, kot namiguje naslov članka?) Nasprotno je ta »uperjeni prst« za mlajšega priznanega pravnika (posebna merila za prijatelja?), samo nekaj »nenavadnega«.

Vsi ti dolgotrajni postopki gotovo pustijo čustvene in druge posledice. Toliko bolj je hudo, če je človek nedolžen v zaporu in potem živi še naprej v negotovosti. A Krivic pozablja, da imajo tudi drugi čustva. Kaj pa Jamnikova žena, ki je ostala brez moža? In hčerka brez očeta? Še zdaj ne vesta, kdo je za to kriv. Kaj pa recimo tožilka in kolegi, ki jih je Radonjić »napadel«? In Stephan?

Kakšne posledice bo vse skupaj pustilo na pravni kulturi? Nič posebno drugačnih in večjih, kot so že zdaj. Nekateri sodniki (tudi vrhovni), z Radonjićem vred, njihove pomembne sodbe, ki kar naprej padajo, tožilci, ki ne znajo preganjati sovražnega govora, oblastniki, ki ne sprejmejo boljših zakonov, nekateri glasni pravniki, razdiralni »janšisti« in njim podobni so že zdavnaj »poskrbeli« zanjo.

Polona Jamnik, Bled