V sistemu predstavniške demokracije dominirajo politične stranke na oblasti. Njihova vodstva imajo v svojih rokah vse vzvode dejanske oblasti. Predstavniški sistem temelji na vladavini političnih strank (ne pa ljudstva). Kje bi torej morali najprej uporabljati psihoteste? Pri postopkih izbire vodstev političnih strank in predstavnikov zakonodajne ter izvršilne veje oblasti. Seveda pa bi podatki o IQ politikov morali biti javni, podobno kot podatki o imovinskem stanju. Zakaj? Ker IQ razkriva sposobnost in učinkovitost politikov pri predstavljanju (82. člen ustave) vsega ljudstva (ne le strank).
Navajam dva primera o odločilnem vplivu zakonodajne veje oblasti na pravosodje. Prvi je zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Zopni), ki je začel veljati leta 2012. Lastninsko preoblikovanje družbene lastnine, ki ga je od leta 1992 spremljalo tudi skoraj legalno plenjenje družbenega premoženja, je bilo končano leta 1998 z zakonom o zaključku lastninjenja. Skoraj 15 let kasneje sprejeti Zopni seveda ni koristil. Plen, ocenjen na najmanj 30 milijard evrov, je ostal (skoraj) nedotaknjen. Največ »zaslug« za takšen razplet ima zakonodajna veja oblasti oziroma politične stranke na oblasti, ne pa tožilci in sodniki.
Drugi primer je pravi cunami zakonov in podzakonskih aktov. V obdobju po osamosvojitvi je naplavil 850 zakonov in 20.767 podzakonskih aktov. Leta 1992 pa smo uporabljali le 404 zakone in 2654 podzakonskih aktov. Vladavina prava ni odvisna od števila zakonov in podzakonskih aktov, prej nasprotno. Neverjetna množica zakonskih aktov ovira učinkovitost tožilcev in sodnikov. Le kako naj bi s psihotesti tožilcev in sodnikov razreševali opisane težave?
Nekateri vidijo rešitev v sistemu normalne (verjetnostne) porazdelitve ljudi po podatkih inteligenčnega kvocienta (IQ). Pravila normalne porazdelitve naravnih lastnosti je že v 18. stoletju utemeljil nemški matematik C. F. Gauss. Predstavlja jih zvonasta Gaussova krivulja porazdelitve pogostosti posameznih vrednosti. In kakšna je slika vseh prebivalcev (2.080.908 ljudi) Slovenije, ko jih umestimo v normalno porazdelitev po standardnih vrednostih IQ?
Bere se takole: skupino genialne inteligence (IQ nad 140) predstavlja dobrih štiri tisoč prebivalcev, dve skupini z izjemno visoko in z visoko nadpovprečno inteligenco (IQ od 120 do 140) sestavlja dobrih 180.000 prebivalcev, skupino z nadpovprečno inteligenco (IQ od 110 do 120) pa 249.000 prebivalcev. Najštevilnejši sta skupini z visoko povprečno in s povprečno inteligenco (IQ od 90 do 110). Vsaki skupini pripada dobrih 520.000 prebivalcev. To je tudi osrednji del (vrh) zvonaste Gaussove krivulje, ki vključuje kar polovico prebivalcev Slovenije.
Levo stran zvona Gaussove krivulje predstavlja prebivalstvo z IQ, nižjim od vrednosti 90. Najprej je tu skupina z rahlo podpovprečno inteligenco (IQ od 80 do 90) z 249.000 prebivalci in z mejno nizko inteligenco (IQ od 70 do 80) s 164.000 prebivalci. Skrajno levo stran zvona (Gaussove krivulje) predstavljajo tri skupine prebivalcev, ki posedujejo nizek IQ (od 20 do 70), to so nizka, srednje nizka in hujša nizka inteligenca (ta šteje dobrih 4000 prebivalcev). Vse tri skupine nizke inteligence skupaj štejejo dobrih 180.000 prebivalcev.
Dejansko stanje inteligentnosti (pretežno je podedovana) prebivalstva se od zgoraj zapisanih podatkov gotovo pomembno ne razlikuje. Pogled v normalno porazdelitev prebivalstva po kriteriju IQ razkrije, zakaj je sistem predstavniške demokracije preživel. Ker v pogojih četrte (digitalne) industrijske revolucije legalizira prakso, ko vodenje (in ustanavljanje) političnih strank in tudi zakonodajne ter izvršilne veje oblasti lahko opravljajo (tudi) ljudje, ki ne izpolnjujejo niti minimalnih (IQ) pogojev. In kakšna bi lahko bila uporabna rešitev? V postopkih izbire vodstev političnih strank, članov zakonodajne ter izvršilne veje oblasti uporabimo psihoteste in zagotovimo javnost takšnih podatkov.
Janez Krnc, Litija
