Že predšolski otroci razmišljajo in govorijo o tem, kaj bodo postali, ko bodo odrasli. Svoje starše poslušajo, opazujejo in pridobljene informacije vsrkavajo ter si ustvarjajo sliko o tem, kateri poklici so »v redu« in kateri ne. Starši s svojim obnašanjem, zgledom in odnosom do posameznih poklicev vplivajo na dojemanje tipičnih moških in ženskih poklicev, na to, kateri poklic je cenjen in kateri ni, in podobno. Vplivajo tudi s svojimi odzivi, na primer: A ta študij ti je všeč? A ne opravljajo tega poklica bolj moški? Kako se boš znašla tam? Joj, ali ne bi raje izbral česa drugega, da boš lažje našel službo?
Do kod posegati v odločitev
Mladostniki se odločajo tudi na podlagi informacij, kako jih vidijo drugi. Te informacije so zelo dobrodošle, zato je dobro, da se starši z njimi veliko pogovarjajo in jim tudi povedo, kje vidijo njihove močne točke. Pri tem je potrebna pazljivost, da ne prenašajo svojih prepričanj in pričakovanj na otroka. Če je staršem pomembno, da imajo službo za nedoločen čas, ni nujno, da je to pomembno tudi otroku; če je staršem pomembno, da imajo visoko plačo, ne pomeni, da je to pomembno tudi otroku. Ker so nam pomembne različne stvari, je ključno, da znajo starši ovrednotiti in ločiti, kaj so otrokove in kaj njihove potrebe in vrednote. Pogosto se pri poklicih, ki se prenašajo iz roda v rod ali v družinskih podjetjih, pričakuje, da bodo otroci to nadaljevali. Mladostnik je lahko v takšnem primeru v velikem precepu, ali se zoperstaviti staršu ali izbrati študij in področje dela, ki ga morda sploh ne zanima. Mladostnik težko odgovori na vprašanje, kaj si želi početi, lažje pa razmišlja o tem, kako bi si želel živeti in v kakšnem okolju si želi delati, ali bi delal z ljudmi, v laboratoriju, sam… Razmišlja naj o tem, kaj ga veseli, kaj rad počne v prostem času, kaj so njegovi talenti in močne točke, kaj mu je pomembno, pri katerih predmetih je dober in podobno.
Priložnost za boljši odnos
Čeprav je lahko izbira študija stresen dogodek, je lahko hkrati tudi priložnost za povezovanje. Pri tem je pomembno, na kakšen način starši pristopijo do mladostnika. Ali bo mladostnik pogovor doživljal kot pritisk in moraliziranje staršev, kot kritiko svojega razmišljanja, izbire in odločitev, ali bo na drugi strani začutil starše, ki ga podpirajo in se zanimajo za možnosti, želje in ozadje njegovih odločitev.
Otrokovi prvi svetovalci
Starši lahko svojega odraščajočega otroka spodbujajo k razmišljanju, spoznavanju različnih stvari in razvijanju interesov, k samostojnemu iskanju informacij, lahko mu postavljajo vprašanja – oni so tisti, ki svojega otroka zelo dobro poznajo. Mladostnika lahko usmerjajo in ga podpirajo ter skupaj z njim raziskujejo ozadje njegovih želja, interesov in odločitev. Skupaj lahko razmišljajo o tem, kateri študijski programi bi bili primerni, ga spodbujajo, da preveri, kateri programi sploh obstajajo, in da za tiste, ki ga zanimajo, pridobi dodatne informacije, se pozanima pri študentih in diplomantih, kako določen študijski program poteka, preveri zaposlitvene možnosti, katere obštudijske dejavnosti ponuja izobraževalna institucija, kakšne so možnosti mednarodne mobilnosti, obišče predavanja, gre na informativni dan, se preizkusi tudi v praksi (na primer prostovoljno delo, počitniško delo, raziskovalne naloge…), se udeleži poletnih šol, ki jih organizirajo posamezne fakultete in akademije… Danes je na voljo veliko izobraževalnih institucij in študijskih programov, zato se je včasih težko odločiti med vsemi ponudbami. Zaradi poplave informacij so lahko mladostniki še bolj zmedeni in starši so tisti, ki lahko pomagajo pri kritični presoji informacij.
Pogovor s kariernim svetovalcem
Povsem običajno in razumljivo je, da so dijaki pred odločitvijo o izbiri študija negotovi, da jih skrbi, da se ne bodo prav odločili, nekatere, ki vedo, kaj želijo študirati, skrbi, da ne bodo izpolnjevali pogojev za sprejem, drugi so bili morda neuspešni pri opravljanju mature, nekateri potrebujejo le dodatne informacije in podobno. Poleg pogovora s starši lahko dijaki izkoristijo tudi možnost individualnega svetovanja, ki ga izvajajo karierni svetovalci na srednjih šolah, ZRSZ, v nekaterih nevladnih organizacijah, visokošolskih zavodih in v Kariernih centrih Univerze v Ljubljani.
Tudi če se zmoti, ni nič narobe
Mladostnik naj pridobiva informacije iz različnih virov, ampak na koncu naj bo on tisti, ki se odloči. Starši naj ne sprejemajo odločitev namesto otroka in ne pritiskajo nanj, da sprejme odločitev, ki so si jo oni zamislili kot pravo. Omogočijo naj mu, da samostojno sprejema odločitve in s tem tudi odgovornost za svoja dejanja. Mladostnik se lahko sreča z izzivi, naredi napako, se narobe odloči… In s tem ni nič narobe.
Avtorica prispevka je karierna svetovalka Kariernih centrov UL.
